Bravo, pupa pred mano ...

He, he ... imam dokaz, da ne izgubimo živcev za volanom zaradi počasnih voznic samo moški. Evo, še frišno ... pred cca 15 minutami smo se dejansko cijazili po cesti trije avtomobili, OK, sem takoj pomislil, spet ena počasna voznica (kasneje sem ugotovil, da je bila res voznica!!!). No, in ko se je končno odločila zaviti dol s ceste, je pupa v avtu pred mano na čisto popizdila, "vsedla" se je na hupo, vmes še z rokami delala "zanimive" kretnje, z glavo je tako delala, da sem mislu, da ji bo odpadla ... Sem se od srca nasmejal dogodku in se veselo peljal naprej.

Dan NH - Bled, 23. 5. 2009

OK, sva šla pogledat na Bled - Dan nordijske hoje, med drugim tudi zato, da vidiva, koliko nas je "palčkarjev". Me je prijetno presenetila količina ljudi, je bila proti pričakovanjem velika, sigurno pa jih je še ziher najmanj dvakrat toliko, ki pa niso prišli. Glede tehnike hoje: dobro, sva zelo blizu, malo bo treba še spiliti, da bo potem pravilna nordijska hoja.

Mi pa ni bilo všeč, ker so hodili po asfaltu, s tistimi gumijastimi čepki na palicah. Zakaj? Meni je postala nordijska hoja všeč zaradi narave, namreč, dokler se nisem začel ukvarjati z nordijsko hojo, mi niti na pamet ni prišlo, da bi se šel sprehajat v gozd ali ob Savinji. Čista potrata časa, brez veze. Zdaj pa, ko pridem iz službe, se preoblečem, vzamem palice in na Žvajgo - 2km v hrib, 2 km navzdol. In kaj mi to prinese: po napeti službi si najprej zbistrim misli, umirja me zelena barva drevja, ptiči pojejo v drevesnih krošnjah, samo tu pa tam srečam kakšnega človeka, če ga pa že srečam, se z nasmehom pozdraviva in vsak po svoji poti naprej, zaradi tehnike nordijske hoje pa poleg "dela" skoraj 90% mišic. Trenutno zame ni boljše sprostitve. In to se mi zdi bistvo nordijske hoje, sprostitev v objemu narave + "delo" mišic. Brez asfalta, ker ga je že v ostalih koščkih dneva preveč.

Aja, da se vrnem še nazaj na Bled - imela sva se lepo, ker sva bila kar nekajkrat varuški M., njegova starša sta imela namreč parkrat delo in sta ga prepustila v varstvo nama - je bilo zanimivo, vsaj zame, ker sem ene 103x v 3/4 ure pogledal, če je vse vredu z njim v vozičku. Jebi ga, ne vozim vsak dan otroka v vozičku, si pa tudi, na splošno, nerad privoščim, da bi naredil kakšno napako.

Za zaključek dneva pa sva si šla pogledat še Bohinjsko jezero: tisto jezero, ki sem ga (že pred kar precej časa) za gajbo pira preveslal gor in dol (cca 8 km) u enem šusu, ja ja, po tistem en teden dni nisem nič ploskal, he he!

Nordijska hoja - napredovanje

Jupiiiii, mi je ratalo prit na Žvajgo (do lojtre) in nazaj do bazena v tehniki soročnega odrivanja palic. Prvi vtisi: zanimivo, naporno, glede tehnike lažje kot diagonalni korak, hitrost hoje je višja.

Diagonalni korak: malce šlampast sem ratal, moram popraviti tehniko in jo popolnoma izpiliti.

Ehhh, jutri greva na Bled - na dan nordijske hoje. Da preveriva, kje sva s svojo tehniko, blizu ali daleč.

Mojih 60 minut

Nightwish - Phantom of the opera; Guano Apes - Big in Japan; Green Day - Brown eyed girl; Interceptor - Goba zla; Kravitz, Lenny - American woman; Šank Rock - Save your kisses for me; Mi2 - Bilečanka; Me First & Gimme Gimmes, The - Crazy; Drinkers, The - Glej zvezdice božje; Ferry, Bryan - Smoke gets in your eyes; Mildreds - Suze liju plave oči; No Doubt - It's my life; Riblja Čorba - Zelena trava doma mog; Januš, Peter - Julija; Da Phenomena - Silvija; Videosex - Ne čakaj na maj; Cantemus - Samo nasmeh je bolj grenak

Delovni vikend ...

Ehh, se nas je v soboto zbralo 5 komadov, smo se odločili, da prebelimo hodnik v sosednji stavbi. Ker imam z beljenjem že nekaj malega izkušenj, sem vedel, kaj približno me čaka. Zato sem že zjutraj odšel po nordijsko na Žvajgo in nazaj. Sklepal sem, da bom kasneje preveč utrujen. Po sestanku pri jutranji kavi smo zavihnili rokave in se začeli pomikati proti izhodiščnim položajem.

Aja, vmes sem skočil še na pomoč pri montaži sifona in odtoka pod kuhinjskima koritoma. Zanimivo, če ni standardno. So problemi.

No, nazaj k beljenju: najprej nam je bilo dolgčas, vsaj tako je izgledalo, ker smo bili bolj kot ne vsi na istem prostoru. Potem, po kakšne pol ure, je pa zalaufalo. Stene in stropi so dobivali novo barvo, OK, ker nismo profesionisti, se je kar na precej krajih pokazala še stara barva. To ni dobro, smo skupaj ugotovili. Potem smo začeli barvati še spodnji del sten, nekako do višine bokov. Z drugo barvo. Na začetku ni šlo nikamor, a smo sčasoma osvojili pravilne gibe in namakanje v barvo, tako da je izgledalo obetavno. Vmes demontaža ograjskih lesenih ročajev in njihovo barvanje. Sledilo je čiščenje stopnic, edino delo, ki nas v soboto nekako ni spravilo v dobro voljo, je pa bilo nujno potrebno, ker bi vsako odlašanje s čiščenjem svinjarijo po tleh še bolj učvrstilo. Tuširanje in spanje. Ramena so me bolela, ker sem barval strope z valjčkom na palici.

V nedeljo zjutraj najprej nordijska na Žvajgo in nazaj. Za omilitev bolečin v mišicah. Spet sestanek ob kavi in planiranje. OK, je potrebno popraviti vse napake in še eno, tokrat finalno čiščenje. Stavek, ki opisuje aktivnosti, je kratek, mi pa smo to počeli kar precej časa. Na koncu smo se že vlekli v slow motionu, enostavno nekako ni šlo več. Ampak smo uspeli. Sledila je še peka ražnjičev in čevapčičev, tako za finale. So že prišli prvi gledalci, mislim, da so bili zadovoljni z delom, ob predpostavki, da nismo profesionisti.

Edina napaka, ki se nam je zgodila, je bila ta, da smo kupili premalo pira, pa na Uniona smo čist' pozabili. Katastrofa.

Mojih 60 minut

AC/DC - Rock'n'roll ain't noise pollution; Zaklonišče Prepeva - Odoh majko u rokere; Aerosmith - Love in an elevator; Blondie - One way or another; Rolling Stones - Jumping Jack flash; Bijelo Dugme - Ne spavaj mala moja; Orlek - Moja mala Zagorjanka; Presley, Elvis - Don't be cruel; Police, The - De do do do, de da da da; Shebang - I lost my heart to rock'n'roll; Siddharta - Pot v x; Queen - We will rock you; Urša & Pr - Hči planin; Sisters Of Mercy - Lucretia my reflection; Me First & Gimme Gimmes, The - Stand by your man; Yello & Kraftwerk - Running two

Recesija prinaša tudi nekulturno obnašanje (3)

Včeraj sva šla z Ano nakupovat sadike paradižnika, kumar in paprike v vrtnarijo. Ker še nisva bila na vrsti, sva lepo čakala v vrsti, tako, kot kulturno omikani ljudje mirno stojijo in ne jamrajo vsaki dve sekundi: "Kje je kdo, ki nas bo postregel?" A ni hudič, se je prklatla ena familija, res, edn bol tečn kt drug, eden bol pametn kt drug (za primer: gospa je stala zraven sadik za melone /je pisalo na boxu/ pa je pametovala: " A tole so sadike za belo kolerabico?"). No, in so tk dolg sitnarl, da so prišli pred nama na vrsto. Kot da naju ni bilo tam. Dobro, me boli kurac, sej se nama ni mudilo, ampak vseeno opažam, da je čedalje manj kulturnega obnašanja.

Ali za vsem tem stoji recesija, ali je to normalna razvojna faza v življenju na Zemlji?

Recesija prinaša tudi nekulturno obnašanje (2)

Zadnjič mi je šofer kamiona, ki je čakal na stranski cesti na polno kazal dvignjen sredinec in mi mahal z njim. Aja (za detaljnejši opis dogodka), v obe strani je bil gost promet, on bi pa prek pasu, po katerem sem vozil, na nasprotnega. Pa dobr', pizda, zdej se bom pa jaz, ki se peljem 90 km/h ustavljal, idiot blesavi, da boš ti lahko s polnim kamionom počasi prek pasu, po katerem sem vozil, na nasprotnega, ob vprašanju, če te bodo tam spustili noter, jooooooj.

Recesija prinaša tudi nekulturno obnašanje (1)

Stojim v trgovini, v vrsti pred blagajno. Vrsta je kar precej dolga, delali sta samo dve blagajni od šestih. V roki imam samo eno steklenico, za mano gospa s kar precej naloženim (beri: full polnim) vozičkom. Ves čas sem poslušal neko godrnjanje za mano, najprej sem mislil, da se pogovarja preko mobilca. A, jebi ga, ene petkrat me je sunala z vozekom u rit, godrnjala, nakar sem se obrnil, in jo "prešvasal" s pogledom: "Kaj je gospa?" 

"Ka me lahka naprej spustite, se mi mudi, pa vrsta je..."

"Gospa, sam tole flašo 'mam, hitro bom gotov, pa denar imam že točno prpravlen, bom prec!"

"Ja, sam men se res mudi" je mencala "spuste me naprej ... sej bom hiter gotova"

No, medtem sem že prišel na vrsto, blagajničarki sem že izročil denar, samo na račun sem še čakal, a pizda, je gospa še kr (ne morem drgač rečt) lajala "Pa tako ko se mi mudi, pa me ni spustu naprej, kakšni so danes ti mladi, barabe pokvarjene". Eh, jebi ga nism zdržu, pa sem tudi jest zalajal: "Gospa, če bi pou manj stvari fuknal u vozek, bi bli že zdavni zunaj!" In sem šel, zdi se mi, da mi je blagajničarka s pogledom zaploskala.

Mojih 60 minut

Sound Attack - Zakaj odšel si; 4 Fun - Ne laži mi; Božič, Pika - Vroče; Slo Active - Odpelji me; Osenar, Nina - Zelo naglas; Sendi - Nemirna kri; Atlantix - V južne kraje; Mali, Sabina - Strast; BePop - Le ti; Kristina - Ona se ljubi sama; Gimme 5 - Atlantida; 2 Alive - Še eno noč; Babilon - Kriv za vse laži; Haver, Teja - Divja mačka; Klun, Nina - Začarana; Gino - Bodi tu; Kataya - Naprej

Prvi prvomajski prazniki, 02.05.

Jutro. Pohod ob obali od Simonovega zaliva skoraj do strunjanskega križa. Na polno, v tišini, ob rahlem valovanju morja, za polnjenje baterij. Lepo. Ni pa lepo, da je spet potrebno nazaj, v tipični delovni vsakdan. Ne, to pa res ni lepo. Kot tudi ni lepo, da so v pizzeriji Primavera odnesli prazne krožnike, naju povprašali, če je bilo dobro, ampak še preden sem dobro pomislil, da bi pred povratkom domov spil eno kavo z mlekom, že sva dobila račun za plačati. Sem odštel do centa točno, brez napitnine. Kelner'ci sem hotel dati še roko v pozdrav, ker tam me pa res ne bodo več videli. No, hrana ni bila napačna, odnos osebja pa - žal - čisti poden.

Prvi prvomajski prazniki, 01.05.

"Prvič in nikoli več. Dan z Murkotom(*) je bil nevzdržen. Lep sončen dan za sprehod ob vinogradih in ob prepolni plaži ob Izoli. Sprostitev ob kozarčku refoška." OK, no comment at all. Edini sončni žarek dneva: lignji z jurčki in polento v Ribji kantini v Portorožu. Portorožu, poooolnem ljudi in avtomobilskega plehovja.

(*) ko sem IZREDNO slabe volje, me Ana kliče Murko - ne zaradi lepote, ne zaradi petja - ampak zaradi velike, kiiiiiisle murke sredi mojega obraza, jebi ga, ni vse lepo vsak dan, aja btw, krajec je bil ... he, he

Prvi prvomajski prazniki, 30.04.

Jutro. Izgleda, da prihaja enkraten dan. OK, sva se odločila, da greva na malo daljši pohod. Ampak, ko sva začela, je z neba že nekaj na rahlo škropilo. Dobro, bova preizkusila Merrellke, Chamonixa in IcePeaka, kako se obnesejo v deževnem vremenu. Začrtana trasa je bila: Simonov zaliv - Belvedere - strunjanski križ - Strunjan. Hmnja, na poti proti strunjanskemu križu sva po moji zaslugi rahlo zašla, pa ni bilo panike, ker sva v iskanju prave poti naletela na tri želve, ki jih na Primorskem še nisva imela priložnosti srečati. 

Dež se je okrepil, jakne še niso prepustile vode, čevlji pa vodo že veselo filtrirajo. V Strunjanu sva prevedrila v Lambadi, natakar naju je nevsakdanje, ampak res prijetno zabaval, nato pa sva, po rahlem negodovanju, šla skozi strunjansko dolino ter skozi bivši železniški predor bivše enotirne železnice do Izole. Aja, jakni nista prepustili vode, Merrellke se bodo morale posušiti pred naslednjo uporabo. Posledično nisva šla na nobeno kresovanje.

Prvi prvomajski prazniki, 29.04.

Jutro. Ob 5ih zjutraj je deževalo, prav tako ob 6ih. Pa dobr', danes je piknik. Sva se oblekla in šla ob 7ih zjutraj za morje preganjati dež. Sva izgovarjala skrivnostne "vudu" besede (bejž, bejž dež) in uspešno pregnala dež s Primorske. Ob 12ih sva se pripeljala na Glem, potem pa enostavno obnemela. Prijazna vasica, prijazni domačini, ker nisva takoj našla pravega naslova, sva pač povprašala. So nama takoj prijazno pomagali. Ko sva jih našla na pravi lokaciji: topli objemi, predstavitev objekta in okolice. Potem, po prvem vznemirjenju, potem, ko sva se "usidrala" v okolje, potem pa ... takšen mir, da ti je nerodno se pogovarjati na glas ... takšen mir, da kakršen koli zvok povzročiš, se s strahom ozreš naokoli, da nisi koga zmotil. Po pojedini sprehod po naravi. Nekaj teoretičnih napotkov in gremo iskati divje šparglje. Jih nismo našli. Na koncu sprehoda smo srečali prijazno ženico, ki mi je praktično pokazala, kako izgledajo divji šparglji in kje jih je potrebno iskati. Ko smo jih kasneje konzumirali prepražene v objemu jajčk, sem razmišljal, kako lepo je, če je vse tako, na preprosto. Spoštljivo hodiš po naravi, si postrežeš s tem, kar ti narava nudi, ampak tako v mejah normale, ne objestno. Ko sva se zvečer vrnila v Izolo in sedela pred apartmajem, sva se oba, ne da bi si priznala, v mislih vračala nazaj na Glem, nazaj v kraj, ki te očisti s svojo tišino, s svojo preprostostjo, ampak z velikodušno besedo vsakogar, ki ga tam srečaš. Vem, da obstajajo po lokacijah v Sloveniji razni wellness centri in programi, ampak (po najinem iskrenem mnenju) tega, kar pusti Glem, tega pa le nima vsak wellness program.

Prvi prvomajski prazniki, 28.04.

Jutro. Zdaj pa greva. Saj bo šlo. Na splošno sem zelo utrujen, včeraj smo lepili topli pod na stopnice, ker to ne delam vsak dan, so bile danes boleče mišice, zeloooo. OK, Ana je že vstala in pakira stvari, vstanem se, pogledam skozi okno, mi ne izgleda lepo, ker dežuje. Sicer rahlo, ampak vendarle. Napolnima avto in greva. Do Vranskega razmišljava, kaj sva pozabila vzeti s sabo. Ana ugotovi: gel za tuširanje. Ufff, se nama odvali kamen od srca, samo da ni kaj bolj pomembnega, to se da kjerkoli kupiti. Na poti do Izole je bilo precej dežja, nekaj gneče pred delovišči na avtocesti, ampak tako na splošno, brez kakršnih koli težav. V Izoli naju je sramežljivo pričakalo sonce. Z lastniki apartmaja se že poznava, ob kavi smo pokramljali malo o tem, kaj je novega. Sledil je sprehod skozi Simonov zaliv, marino, skozi "gostinski" del Izole do svetilnika. Sedenje na klopi, pogled se je umirjal na morski gladini, senzor za žejo je čedalje glasneje opozarjal. Potem ko sva umirila senzor, sva se "doma" (ker sva bila že kar precejkrat v tem apartmaju, je že postal "kao" najih drugi dom) malce poigrala s Piko in Bibo (ena sorta miniaturnega psa, sorry, ne vem imena pasme). Glede na besedilo iz songa Iztoka Mlakarja (... med trte sva zbežala ...) sva obhodila vinograde nad Jagodjem, ujel naju je dež in SMS, da sva jutri vabljena na Glem. Da so tam. Jupiii! Komaj čakava! Je še naporno delo danes pred nama, ker morava opredeliti, v kateri oštariji bova kateri dan jedla. Jih poznava kar precej, kvalitetnih, jih je težko razvrstiti, res.