Prvi prvomajski prazniki, 29.04.

Jutro. Ob 5ih zjutraj je deževalo, prav tako ob 6ih. Pa dobr', danes je piknik. Sva se oblekla in šla ob 7ih zjutraj za morje preganjati dež. Sva izgovarjala skrivnostne "vudu" besede (bejž, bejž dež) in uspešno pregnala dež s Primorske. Ob 12ih sva se pripeljala na Glem, potem pa enostavno obnemela. Prijazna vasica, prijazni domačini, ker nisva takoj našla pravega naslova, sva pač povprašala. So nama takoj prijazno pomagali. Ko sva jih našla na pravi lokaciji: topli objemi, predstavitev objekta in okolice. Potem, po prvem vznemirjenju, potem, ko sva se "usidrala" v okolje, potem pa ... takšen mir, da ti je nerodno se pogovarjati na glas ... takšen mir, da kakršen koli zvok povzročiš, se s strahom ozreš naokoli, da nisi koga zmotil. Po pojedini sprehod po naravi. Nekaj teoretičnih napotkov in gremo iskati divje šparglje. Jih nismo našli. Na koncu sprehoda smo srečali prijazno ženico, ki mi je praktično pokazala, kako izgledajo divji šparglji in kje jih je potrebno iskati. Ko smo jih kasneje konzumirali prepražene v objemu jajčk, sem razmišljal, kako lepo je, če je vse tako, na preprosto. Spoštljivo hodiš po naravi, si postrežeš s tem, kar ti narava nudi, ampak tako v mejah normale, ne objestno. Ko sva se zvečer vrnila v Izolo in sedela pred apartmajem, sva se oba, ne da bi si priznala, v mislih vračala nazaj na Glem, nazaj v kraj, ki te očisti s svojo tišino, s svojo preprostostjo, ampak z velikodušno besedo vsakogar, ki ga tam srečaš. Vem, da obstajajo po lokacijah v Sloveniji razni wellness centri in programi, ampak (po najinem iskrenem mnenju) tega, kar pusti Glem, tega pa le nima vsak wellness program.