Stojim v trgovini, v vrsti pred blagajno. Vrsta je kar precej dolga, delali sta samo dve blagajni od šestih. V roki imam samo eno steklenico, za mano gospa s kar precej naloženim (beri: full polnim) vozičkom. Ves čas sem poslušal neko godrnjanje za mano, najprej sem mislil, da se pogovarja preko mobilca. A, jebi ga, ene petkrat me je sunala z vozekom u rit, godrnjala, nakar sem se obrnil, in jo "prešvasal" s pogledom: "Kaj je gospa?"
"Ka me lahka naprej spustite, se mi mudi, pa vrsta je..."
"Gospa, sam tole flašo 'mam, hitro bom gotov, pa denar imam že točno prpravlen, bom prec!"
"Ja, sam men se res mudi" je mencala "spuste me naprej ... sej bom hiter gotova"
No, medtem sem že prišel na vrsto, blagajničarki sem že izročil denar, samo na račun sem še čakal, a pizda, je gospa še kr (ne morem drgač rečt) lajala "Pa tako ko se mi mudi, pa me ni spustu naprej, kakšni so danes ti mladi, barabe pokvarjene". Eh, jebi ga nism zdržu, pa sem tudi jest zalajal: "Gospa, če bi pou manj stvari fuknal u vozek, bi bli že zdavni zunaj!" In sem šel, zdi se mi, da mi je blagajničarka s pogledom zaploskala.
Ni komentarjev:
Objavite komentar
Komentar je vedno dobrodošel !