No - v pojasnilo - nisem bil v Libiji in me Gadafi ni jebal u glavo ali pa mi zjebal vsakdanjega življenja, vendar se je ob njegovi smrti (uboju, umoru ali kar koli je pač že bilo) pojavilo nekaj, kar me je res na polno - v über - zmotilo in mi res na polno presedalo.
Namreč, ko so Gadafija ubili, so svet obkrožili posnetki, kako so se vojaki znašali nad njegovim truplom in ga vlekli in metali sem ter tja kot žakelj krompirja. Vredu, razumem, da so začutili zadovoljstvo - še bolje, katarzo, če hočete - ob tem, ko je Gadafi postal in ostal truplo. Verjamem, da so ljudi preplavljala pozitivna čustva, v smislu: Nič več jebanja, nič več zatiranja, nič več odpovedovanja, nič več teroriziranja. Prihaja demokracija! Ampak - dragi moji - a res prihaja? Jo boste po letih zatiranja znali implementirati v vsakdan, za vsakogar? Se ne bo stvar preobrnila v boj za čimvečje osebno bogastvo? In nategovanje preprostih ljudi?
Meni se zdi takole: ko je sovražnik, morilec, kriminalec, podlež, pedofil, itd. etc. še živ, ga je potrebno za storjene zločine spraviti pred sodišče in mu soditi. Res me zmoti dejstvo, da se ljudje izživljajo (in doživljajo orgazme) nad truplom, ki nikomur več nič ne more.
Evo - še enkrat - da ne bo pomote: ne poveličujem oz. ne zagovarjam nikogar, ki je storil kaj zločinskega, edino, na kar hočem opozoriti je to: šleva je zame tisti, ki se na truplo spravi in na truplu izvaja obrede lastne satisfakcije za dogodke iz preteklosti.
Ni komentarjev:
Objavite komentar
Komentar je vedno dobrodošel !