In sva šla

Četrtek, 3.11. - Doma zjutraj priprave. Iz avta sem pobral stvari, ki jih na morju ne potrebujeva, da bo več "placa" za prtljago. Ana je na svoja pleča prevzela odgovornost za oblačila. Da bo vzela zraven vse, kar potrebujeva. Jaz sem poskrbel, da so šli zraven polnilci za GSMje, fotoaparat, brivnik, zobni ščetki; v glavnem - poskrbel sem za tehnični del opreme. Če se kaj od tehnike pozabi je sigurno "sranje", kakšna "cota" manj v kovčku pa niti ni tako velik problem. Brez velikih zapletov sva "napokala" stvari v avto in startala proti morju. "Sva kaj pozabila?" Ne, nisva. OK, fino fajn. Z vozilom sva "zajahala" avtocesto in "jihaaaa" proti morju. Na Lomu sva se ustavila - ne zaradi utrujenosti - zaradi spoštovanja rituala (kadar greva proti morju, na Lomu "pade" sendvič na "bencin pumpi"). V sendvičih pršut, sir, olive - okus po Primorski. Brez besed sva jedla vsak svoj sendvič, kot da sva skregana. Pa nisva bila. Le toliko napetosti, utrujenosti od vsakdanje službe je bilo še v nama, tako da o počitniški sproščenosti še ni bilo govora.  Sva se odpeljala naprej proti morju, kilometri so res kar hitro minevali. Zavila sva proti Ankaranu, na ogled plaže z mivko. OK, no, ni bilo ravno tako, kot so nama opisovali. Krenila sva naprej, mimo Debelega rtiča proti Miljam. In, ko sva bila v Italiji, sva ugotovila, da sva brez denarja (v denarnicah), zato je kava na Miljski rivieri žal odpadla. Več sreče prihodnjič. Naslednji postanek: Piran. Ena lepa "pasežata" po prekrasnem mestu, sledilo je kosilo. V restavraciji pri tržnici. Orka motorka, pražene jetrce so imeli na repertoarju. Fenomenalno. Po kosilu pa v hotel Mirta - Simonov zaliv. Soba vrhunska, z balkonom, s pogledom na Simonov zaliv. Obul sem ta nove Adidas tekaške offroad copate, odtekel prve 4 km po SLO obali. Uf, občutki so bili enkratni, izgledalo je, da bom vsak dan ene štiri do pet kilometrov odtekel. Večerja. Poplava hrane. Bolijo oči in želodec. Preveč. Kombinacija večera: široki rezanci s tuno in goveji frikado. Na videz nezdružljivo, ampak res vrhunska - okusna kombinacija.

Petek, 4.11. - Jutro. Tek. Zdaj vem, kako se počuti pršut, ko ga s svojo sapo objema burja. Med objemi burje je v moje nosnice po zraku priplaval svež vonj borovcev (Ej, Sale, še skrneš kdaj malček Pino Silvestra?). Bemtiš mi je bilo fajn, ker sem realno ocenil svoje možnosti in temu ustrezno prilagodil hitrost in tempo teka. Prav lepo in sproščeno sem se počutil med tekom. Zazdelo se mi je, da je burja "spucala" iz mene še zadnji "žmoht" po celini. Kombinacija jutra: špinačni ravioli v smetanovi omaki in pohani piščančji medaljoni. Omembe vredne točke dneva: Viljamovka. Frizer. Laško pivo. Sendvič z zašinkom. Quercus Merlot. Kopanje v bazenu z morsko vodo.

Sobota, 5.11. - Jutranji sprehod v dvoje. Omembe vredne točke dneva: Grad Socerb. Podzemna jama. Spar - ekspresna samopostrežna blagajna (hi, hi, hi). Infrardeča, finska, zeliščna, rimska savna. Laško pivo. Quercus Merlot. Porka madona, potrebno je kupiti kvaliteten odpirač za buteljke - pa da je vedno v avtu!!! Aha - še tole: v mislih sva odpotovala v Prebold, v bližino rondoja, veselico za rojstni dan sta pripravili dve škorpijonki - vse lepo, vse najboljše! Plink - sva zvonko nazdravila s kozarcem in piksno.

Nedelja, 6.11. - Jutranji sprehod ob rahli kraški burji. Želja po prijavi na Martinov pohod je splahnela ob startnini v višini 12 EUR. Ampak res je bilo to malo preveč za 5 km pohoda, tudi če bi me na cilju čakali z Belugo in Moet-om. Namesto Martinovega pohoda sva šla iz Strunjana v Portorož - skozi tunel Valeta. Na poti nazaj naju je izdatno zalival dež. "Glih mu je blo treba tega"

Ponedeljek, 7.11. - Jutranji dež. Dopoldanske plohe. Opoldansko sonce. Nazaj proti domu. Svetle točke dneva: Pizza Histria. Zeleni rezanci z gamberi in tartufi. Panna cotta s slivami v teranovi omaki.