Jaz, neznani pes in nordijka proti Žvajgi

Simbolična fotografija sneta iz svetovnega spleta

Ponavadi se grem ob sobotah, nedeljah in prostih dneh nordijko na vrh Žvajge. In, ko jo danes na poti proti vrhu zašprintam skozi prvi (desni) ovinek, iz grmovja skoči pes (podoben simbolični fotki). OK, ker sem se ga od presenečenja kar malo ustrašil, sem zinil: "O, zdravo, lej ga tebe." Sem mislil, da je pes poleg kakšnega osebka, ki nabira kostanje ali pa gobe - robidnic vem da ni več. In jo veselo pičim v svojem ritmu dalje. Po ene dvesto, tristo prehojenih metrih ugotovim, da mi pes še kar sledi. Ah, (moja napaka) sem pač tak tip človeka, da vsako stvar, ki me doleti, vzamem precej resno. "Zakaj me ta pes sledi?" Sicer me ni ravno motilo, vseeno mi pa tudi ni bilo, ker pač nisem vedel, kaj se dogaja v pesovi glavi (eh, no, glede spola nisem prepričan in tudi nisem preverjal - torej predpostavljam, da je bil moškega spola). Zdelo se mi je najbolje, da ga ignoriram, sigurno bo izgubil voljo in mi nehal slediti. In (moja napaka), ko pridem do vrha smučišča, se tako na rahlo ozrem nazaj, da vidim, kje je pes. Sicer je bil kakih 50 metrov za mano, a ko je opazil, da sem ga ošvrknil s pogledom, je z mahajočim repom pospešil proti meni. "O, cepec blesavi, zdej si pa zajebu na polno" mi je šinilo. Ok, nič, grem dalje, malenkost dvignem ritem hoje, mogoče ga bo pa minilo. Ja, pa ga ni minilo. Vztrajno mi je sledil. No, ehmnja, malo me je že začela grabiti panika, premleval sem o tem, da se je njegovemu lastniku/lastnici kaj zgodilo in me hoče pes pripeljati na lokacijo nesrečnega dogodka, da je pes izgubljen, lačen in me bo mogoče kje napadel, porkaduš, malo sem res začel v mislih paničariti (posledica ogledanih filmov). Dobro, po trenutnem navalu panike sem se po nekaj sekundah skuliral in odmislil vse negativne pomisleke. Grem dalje, izberem največjo možno strmino proti Žvajgi - valjda da ga bo minal. Ja, pa ga ni. No, in tako, ko "sva" jo nato pičila po ravnini okoli Žvajge, se je pes že opogumil in šel po moji levi strani vzporedno z mano. Začel sem razmišljati, kaj ta "poravnava" pomeni. Bom to jutri preveril na internetu. Sledil je vzpon na vrh Žvajge. Ker je pot kar precej strma, ga izgubim - juj juj ju hu hu - ni ga več za mano. Pridem na vrh, se malo razdiham - a glej ga hudiča - že me je opazoval iz razdalje kakih 15 metrov. Ou fak! Začnem s spuščanjem nazaj proti dolini. Vračam se mimo lestve iz smrekovih sušic, tam pa se odločim za tek proti dolini. Pes mi je še nekaj časa sledil, nato pa je - izgleda - izgubil voljo. Oj ti radost, oj ti veselje!

Pri zgoraj opisani situaciji me je najbolj zmotilo dejstvo, da ima pes odličen voh - torej - me lahko "zavoha" kje sem šel in kje sem doma. In, ker se ne spoznam na pse, ne vem, kako bi ga odgnal, če bi mi sledil do doma.

Aja - dopuščam možnost - da sem pretirano odreagiral. Bom v naslednjih dneh prebiral informacije na spletu o pasjem obnašanju. Ja, klinc, da vem kako se naslednjič obnašat v taki situaciji.