Ni časovno daleč nazaj, se še u detajle spomnem, ko SI praznoval svoj rojstni dan. Smo šli malce višje, nad Pirešico, v gostilno, samo naša skupina, imeli smo vse niti zabave in potek dogodkov v svojih rokah. So prišli frendi, smo bili vsi neobremenjeni, ni bilo važno, koliko bo kdo spil, kako se bo kdo pripeljal domov, če ga bo too much, ga bo že pripeljal kdo od frendov, brezpogojno, itak. Se je znašla v rokah kitara, se je igralo, se je pelo. Ni bila važna kvaliteta glasu, niti kvaliteta ubranosti petja. Konec koncev, je bila veselica z velikim V. Pa je zadnje čase vse skupaj nekako zvodenelo, življenje nas je popolnoma vpreglo v ritem: jutro - služba - dom - večer - spanje. Ej, čist iskreno, pogrešam veselice ala rojstni dan nad Pirešico, res.
PS: tale tekst se lepo bere, če je v ozadju komad: Kastelo - Zdaj vem zakaj.