2. teden - Paros

12.9. - Transfer na Paros. Prvič letos na dopustu je bilo potrebno uporabiti budilko. Pakiranje, hitri zajtrk, minibus, pristanišče, trajekt. Sledi 4 in pol ure dolga seansa transferja na otok Paros. Vmes smo pristali na otoku Naxos, tudi lep, je takoj padel v plane za prihodnje dopuste. V pristanišču na Parosu naju naloži minibus s Fittipaldijem za volanom. Med prevozom sva bila več v zraku kot na sedežu. Hotel. Saint George. OK, sva /glede na to, da je A kategorija/ pričakovala veliko, dobila pa še več. Mnogo več. Ampak nikjer blizu trgovine. Slaba volja. Sledi ekspedicija iskanja trgovine. Zaradi cen. Deci točenega vina /ne buteljka !!!/ v hotelu znaša 5 EUR. Kljub vsemu preveč. Trgovino sva potem našla.

13.9. - Wellness treatment with ouzo & Amstel. Megla do nižin. Naxosa se sploh ni videlo. Skoraj tudi plaže ne. Prvič v življenju sva videla meglo na morju in to sredi dneva. Megla je odšla, potem sva se šla kopat in sončit. Ko ni bilo več neke velike vročine, sva vzela nahrbtnik in na pohod. Hodila sva na polno (20 minut!) mimo lepe plaže Golden Beach (tudi mivka, tako kot na hotelski plaži) do trgovine. Nahrbtnik sva napolnila z Amstelom in plastenkami vode. Največji čar trgovine pa je, da se potem ko plačaš, lahko mirno vsedeš na klopi pred trgovino (v senci!) in tisto, kar si kupil v miru poješ ali spiješ. Ani se je prvič zdelo, da sva kot klošarja s tistim ta vlkim Heinekenom pred trgovino, naslednjič je bil to že dogodek, ki ni smel manjkati. Pa še nekaj je: za nalašč greva peš in nočeva rentati avta ali skuterja, da tudi na dopustu narediva nekaj koristnega za planet.

14.9. - Oink-oink, šluk-šluk, ksssss, čof-čof, ksssss, oink-oink, šluk-šluk, hrrrr /ihaha glede na razpoloženje/. Izjema dneva: za večerjo riba iz rodu hobotnic /tako so mi rekli/ v omaki, okus med ribo, škampom in kostanjem. Njami!

15.9. - Osnova kot prejšnji dan. Izjemi dneva: rižota z lignji, krompirjeva musaka. Njami! Presenečenje dneva: 5 minutni program deževanja. Ta pravega dežja!!!

16.9. - Ni šlo drugače, kot da sem popustil, danes greva na bus trip do Naousse. Razdalja -> grande 9 km. No, ni ravno res, relacija je znašala 19 km. Glede avtobusa pa takole: ustavi sredi nikjer, te pobere, karto moraš kupiti že prej, drugače ne gre. Ko vstopiš v avtobus, chekiraš karto in nato lepo vozniku poveš, do kam greš. Te pa preseneti dejstvo, da vozijo po omejitvah; t.j. od 30 do 50 km/h, tako, da si lahko mirno ogleduješ okolico. Vse informacije z ostalimi udeleženci v prometu si bus šoferji delijo s hupanjem, kretnjami in žarometi. Naoussa: lepo, prijetno ribiško mestece, domačini prijazni, javni WC pa: čučnjevac. Ko sva prišla nazaj v hotel, naju je čakalo faks sporočilo, kdaj greva iz Santorinija nazaj domov. Ano je tako užalostilo, da je kar odprla ouzo. Pa sva zapela: " ... ki utopi vse skrbi, v potrtih srcih up budi ... "

17.9. - No, danes pa nisva šla na ouzo na bazen v hotelu, ampak sva šla 30 minut peš do prve naslednje lepe plaže. Velika restavracija je bila čisto prazna, tako da že mislila, da je zaprta. Nakar nama nasproti pride en model, ki naju vpraša, kaj bi rada. Midva pa: ouzo. OK, ni bilo problema. Se usedeva za mizo, ko zaslišiva: Good morning! Pogledava navzgor in vidiva, da nama je pijačo prinesel tranvestit (ampak glede na to, da je ded imel že ženske poteze, mislim da je bil transeksualec, jebi ga, nimam pojma, kaj točno je bilo). Sprva malo spooky, nato scary feeling, ampak konec koncev, itak, ljudje smo, kar pač smo. Naju je bilo malce strah, da nama niso kaj v pijačo zamešali in bi naju lahko kasneje zlorabili, eh, pa ni bilo tako, ampak nategnili so naju pa vseeno kar lepo: 2 ouza sva plačala 10 EUR. Lep nateg, ni kaj. Sem ošvrknil cenik in je ouzo res imel takšno ceno. Aja, v recepciji hotela naju je čakal faks, ki je sporočal, da jutri definitivno zapuščava Paros. Joooj, joooj.

18.9. - Zajtrk nekako ni imel pravega okusa. Bolj grenak je bil. Sem se spomnil na Ditko Haberl. Samo nasmeh je bolj grenak. Ne vem zakaj, ampak ljudje na razpotjih vedno nekaj kompliciramo. Uh, kako je bilo tole dosedaj enkratno, kaj nas le čaka v prihodnosti. Pa kljub vsemu ni panike: treba je it naprej. OK, ta prav cajt so naju pobral pred hotelom, naju transportirali do luke, transferiral na ladjo, in, hajdi, gremo na Santorini. Sledil je še transfer do hotela, cel čas me je nekaj črvičilo v želodcu, eh, pizda, kam naju bodo kej vtaknal? Pa me črvi niso izdali, sva padla v en (simple) twilight hotel (kao B kategorija sva izvedela kasneje). Soba je imela 4 postelje, naju je bilo strah, da bo receptor prijavil, da sobo deliva še z dvema, kot v youth hostelih. OK, ni bilo tako, sva ostala sama v sobi. Sva šla na večerjo, se dobro najedla, podkrepila z maligani, da bi lažje preživela tisto zadnjo noč pred povratkom nazaj v ustaljeno: služba, hrana, spanje. Ljudje okoli naju so bili zelo prijazni, ampak vseeno ni zneslo. Samo nasmeh je bolj grenak. S spominom na nastop Ditke na najini poroki sem utonil v odrešilni spanec, dneva je končno konec, prihaja čisto novi.

19.9. - Najslabši mi je zadnji dan dopusta: poizkusiš čim bolj izkoristit' zadnji dan dopusta, pa meni to enostavno ne gre in ne gre. Dosedaj sva se z Ano vsako leto na zadnji dan spričkala, ker sem bil tečen kot muha na dreku. To ni vredu, ono ni vredu, v bistvu je ozadje vsega: O shit, fak, domov je treba! Ampak letos mi je uspelo skulirat se v stilu: Jebi ga, domov je treba!, tako da zadnji dan nisem nobene pizdarije ušpičil. Še zadnji obisk plaže (na letošnjem dopustu), me je sicer sonce malce na ueber zagrelo, tako da sem se premaknil v varno senco dreves. Ampak sem zdržal, brez nerganja. Bravo jaz! Potem pa /kot vedno/: transfer do letališča, checking, waiting, potem pa avion v zrak in švrk proti Sloveniji. Polet je bil malce nemiren, k sreči ni nič odpadlo, tudi prtljage nismo izgubili. Na Jožetovem letališču se je pojavil full šok, ko sem se vsedel v najin avto in ga pognal proti Preboldu. Čeprav imava lepo urejen dom, nama nudi zavetje tudi v časih, ko ni vse ravno enostavno, se mi tokrat ni šlo domov. Prvič se mi je zgodilo, da se nisem hotel vrniti nazaj v realnost, rad bi se še pustil razvajati na dopustu.

LETOŠNJI DOPUST JE BIL FULL, KOT BI SE REKLO, DOBER JE BIL, RES DOBER!!!