5.9. - Jožetovo letališče. Laško pivo. Zadnje pred poletom. Vzlet. Sendvič s šunko. Cockta. Kava z mlekom. Pristanek. Tema. Minibus. Recepcija. Soba v stilu 70ih let. Ventilator na stropu. Hladna večerja. Sprehod ob obali. Občutek, kot da si nekakšen tujek. Spanje.
6.9. - Izlet po otoku. Ogled samostana, ogled vasice duhov (vas, ki jo je opustošil potres, mislim, da leta 1956), počasi, počasi se življenje res vrača v njo. Ampak res počasi. Obisk vasice Pirgos, možnost fotografiranja domačina z oslom /very cheap price for photo/. Degustacija vin (treh sort) v najbolj priznani vinarni na Santoriniju (SantoWines). Je malo bad, da se moraš sklanjati proti tlem, ko obiraš grozdje. Trta raste kar po tleh, brez opore. Vasica Oia (ija) + sončni zahod. Sončni zahod ni bil ne vem kaj /sva jih veliko videla na Samosu na medenih 14ih dneh/, ampak, da se v malo vasico nagnete cca. 3000 ljudi s fotoaparati in vsi škljocajo v sončni zahod, to je pa fascinantno. Pa niso bili vsi s fotoaparati Japončki. Aja, mimo grede: v 14ih dneh nisem videl enega Japonca ali Japonke, da bi bili na plaži in se cvrli na vročem soncu, samo sprehajali so se s fotoaparati in pritiskali, pritiskali ... na sprožilce svojih fotoaparatov.
7. in 8.9. - Vrtoglavica. Full bad feeling. Ko sem Ani povedal, kaj dogaja, je bilo kot stara televizija. Najprej na glas ton, pa slaba slika, potem full slaba slika, pa še slabši ton, mene je pa poleg vrtoglavice še zajahala vročina. OK, ni panike, sem si oddahnil, samo malo konkretnejši prehlad. Sledi post od jutra do večera + Lekadoli, vmes malce potenja pod kovtrom, nakar se je stanje izboljšalo. Jupiiiii.
9.9. - Izlet na vulkanski otok. Malce strahu, ker je bilo vroče, nisem se počutil ravno 100% zdrav. Ovinkasta in strma cesta iz Thire do pristanišča. Vsa čast šoferju avtobusa, da nas je po takšni cesti, ob takšnem prometu pripeljal do ladje. Ok, smo se naložili na ladjo in krenili. Vulkanski otok. Star samo 430 let. Ob dejstvu, da je Santorini star 4000 let, je mali - vulkanski otok - pravi dojenček. Sem prvič nekako občutil majhnost človeka v primerjavi z močjo narave. Otok me je fasciniral, ne vem zakaj, ampak zdrmal me je v celoti. Sledi kopanje v vrelcih. Rekli so nam, da so vroči. Pa niso bili. Normalna temperatura. Voda pa rjava. Ugotovil sem, da je bilo kamenje v vodi polno železa, ki je oksidiralo in obarvalo vodo. Baje, da kopanje v tej vodi pomladi za 10 let. Se vsak dan pogledam v ogledalu, zaenkrat še ni sprememb. Obiskali smo še en otok, kjer je v pristanišču 6 oštarij, vsepovsod te vabijo, midva sva šla v ta zadnjo, na Mythosa. Sledil je še photo & camera shooting, potem pa nazaj na Santorini.
10. in 11.9. - Kopanje na plaži. Valovi do višine 1m. Dva ležalnika in senčnik 6 EUR. Za cel dan. Valovi so pa kar močni, te premečejo, kot da si šibična škatlica. V kopalkah imaš po "obdelavi" valov polno drobnega, črnega peska. Ja, Santorini ima peščene /ponekod je tudi mivka/ plaže, le da so iz črnega peska, ki se čez dan lepo lepo zagreje. Vroče. Samo enkrat sem šel brez japonk proti vodi. Ja, vsi so me gledali, ker sem imel noge skoraj za ušesi, tako je bil vroč pesek. Hrana v hotelu Kamari Beach na nivoju. Okusna. Pri zajtrku natakar z dvema posodama hodi od mize do mize in sprašuje: Coffee ? Tea? Ko mu rečeš: Later! nekaj zamrmra in odide. Ko mu rečeš, da bi pa zdaj pil kavo, odvrne: Later!, a se vseeno takoj vrne in jo natoči. Prijaznost in trud. Na vsakem koraku. Večerje - odlične, bogate, okusne. Odvečni grami se že zbirajo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar
Komentar je vedno dobrodošel !