dopust ali Dopust

Vsaj enkrat v letu je uporabno (za fizično, predvsem pa psihično sprostitev) porabiti 7 ali 7+ dni. Z Ano sva doslej večinoma koristila polpenzion sprostitve s poudarkom na kvalitetni prehrani in aktivnostih. Izgled/velikost sobe ni bil pomemben. Vendar je ta način sprostitve imel le eno, a precej neprijetno napako: zajtrki in večerje ob določenem terminu. Na dopustu nisva bila gospodarja svojega časa, ampak sva se morala "podrediti" urniku. Že nekaj let mi je Ana vztrajno polnila enkrat levo, drugič desno uho s predlogom, da bi - po dolgem času - zopet šla v apartma (zaradi tega, ker si aktivnosti v času želiva opredeliti sama), a se za to nisem odločil, ker sva pred leti obiskovala apartma v Izoli, ki naju je sprostil "u nulo". Življenje je prineslo tako, da so apartma prenehali oddajati in nisva našla tistemu primernega.

Lastna fotografija: del terase
pred vhodom v apartma.

Proti koncu junija je Ana prek Booking.com našla apartma, v katerem sva že bila :-) čez nekaj dni se je "pojavil" še nov apartma, na isti lokaciji. Sva se v manj kot minuti odločila, da "bookirava" dvodnevni test (več prostega časa, zaradi služb, ni bilo). "Test" je uspel, skladno s pričakovanji in tudi prek njih, tako da sva se takoj odločila o lokaciji najinega letošnjega rednega letnega oddiha.

Čeprav je bilo do oddiha samo 27 dni, se nama je vleklo, kot da bo to čez pol leta. V nedeljo zjutraj sva polnila kovčka (itak, da je bilo 53,5% oblačil preveč oz. so ostala neuporabljena), se usedla v avto in se počasi - zaradi gušta in nostalgije - odpeljala po "stari cesti" proti Izoli. Ker sva vedela, kako apartma izgleda, sva se povsem neobremenjena približevala cilju, a po eni strani nestrpna, da dopust čimprej prične.

Vedno sem bil mnenja, da je na dopustu nesmiselno vsakodnevno kupovanje prehrane in pripravljanje obrokov - vsaj na dopustu sva lahko prosta teh - vsakodnevnih obveznosti. Ko sva prispela na lokacijo apartmaja, še nisem bil prepričan, da nama bo uspelo vsakodnevno pripravljanje obrokov, še prej obiskovanje trgovin, še prej načrtovanje jedilnika. Na dopust sva prišla, na sprostitev, ne pa na ustvarjanje problemov. Ker se je obetala vročina, sva na plan B "naložila" seznam gostiln/restavracij v bližnji okolici, ki so vredne obiska (zaradi res okusne prehrane). Prepričan sem bil, da bo potrebno preklopiti na plan B,

Nočem porabiti preveč prostora in nočem dolgoveziti, takole je bilo: vrhunsko, brez napora, z veseljem sva planirala, kuhala in "furala" žar na terasi, res da sva nekajkrat šla v gostilne/restavracije, a konec koncev - najlepše je bilo "doma" (v apartmaju). Plus tega moram omeniti še izredno prijetne odnose z lastniki apartmaja: Slavka, Dušan, Mitja in nenazadnje tudi Bardo (hov hov) - hvala vam za to, da nama bo letošnji dopust še dolgo ostal v zelo dobrem spominu, upam, da življenje prinese tako, da se kmalu spet vidimo :-)

Aha, no, to je bil Dopust - z veliko začetnico.

Oče in bosi tek

Takole je: v življenju nikoli nisem slepo verjel izkušnjam drugih, največkrat sem delal na tem, da pridobim lastne izkušnje.

(Aja, mehkih in trdih drog se v nobeni obliki nisem nikoli lotil, sem verjel informacijam, ki sem jih pridobil od ljudi in s spleta). 

Čeprav, pridobivanje izkušenj je časovno/potratno - finančno/zahtevno, meni ustreza.

Spomnim se, ko me je oče (ati, fotr, ata, tatko, očka, oči - saj veste, koga s temi izrazi mislim) kot otroka večkrat nagovarjal/usmerjal k bosi hoji. Da se podplati utrdijo. Sem ga poslušal in poizkusil, a izkušnja je bila zame precej (zelooooo) negativna/boleča in mi sploh ni ustrezala. In, sva si, glede bose hoje, ostala - preprosto - na nasprotnih bregovih.

Ko sem se začel ukvarjati s tekom, sem prebiral (in še vedno prebiram) informacije na spletu, s katerimi bi lahko tek popestril - ga obdržal nad območjem rutine/dolgočasja. Namreč, neprimerno je, če se enostavno prepustiš vsakodnevni rutini/robotizmu. No, mogoče včasih ustreza, ampak večinoma pač ne.

Pri rekreaciji stremim - čeprav je sicer razmeroma nenormalno - h katarzi, da zaradi vsakdanjega stresa storim nekaj zase, kljub naporu, kljub odrekanju, kljub dejstvu, da imam - če se ne ukvarjam z rekreacijo - slabo vest.

In, ko sem v teku iskal "dovoljene/priporočene" variacije, sem naletel na informacije/izkušnje o bosem teku. Sicer, na začetku s pomočjo t.i. barefoot obutve, a sem zasledil tudi "ortodoksno" popolnoma boso občutenje podlage. In, ta mi je bila všeč, zato sem se odločil, da jo preizkusim. Je pa že pred prvo resno preizkušnjo v mislih odmevala očetova ideja o bosi hoji. In sem se poizkusil prepričati, da ni imel prav :-)

Ko sem 28. maja na avtopoligonu Ločica "oddelal" prve t.i. bose kilometre, so bili občutki mešani. Predvsem me je bilo strah, da si bom pridobil - zaradi premalo informacij, kako naj se ustrezno lotim - resne poškodbe na podplatih, a se po 3,5 km razdalje niti nisem sekiral. Kar bo, pač bo, ko se prvič lotiš stvari, lahko pričakuješ pluse in minuse, v nadaljevanju pač delaš v smeri, da bo plusov čim več, minusov čim manj.

Današnje stanje: do danes sem pretekel približno 19 km, dvakrat na asfaltni podlagi "pridobil" konkretne žulje, jih odpravil, najbolj mi - trenutno - ustreza atletska steza v Športnem centru Žalec.

Pozitiva: boljša tehnika teka; užitek ob dejstvu, da se podplati brez posrednika dotaknejo podlage; oče je imel prav, a mi ni žal, da sem do te ugotovitve prišel tudi sam.

Negativa: eh, je ni !!!