Kekec

Sto let sem jedel Kekec pašteto, ojoj, pozabil, pred njo pa nekaj časa Gavrilovića (ni b'lo druge). No, pretiravam, kot nam je Slovencem v navadi. Star 50 let pač ne morem prej omenjeno obdobje konzumirati Kekec paštete. A je pač tako - v pogovornem / vsakodnevnem jeziku.

Argeta mi (nam) je bila vedno - tam nekje daleč. S Primorske. N'č posebn'ga.

Neupravičeno. Pred nekaj časa sem poizkusil Argetino pašteto Stari kaštel. Brancin s suhimi hruškami in medom. Odlično. Ampak - navaden bel kruh - kruh ne sme izstopati kot podlaga, da lahko pašteta s svojim okusom "zasije". Potem sem za neko obdobje na Argeto pozabil.

Danes sem v "tavelikem" Sparu v Celju "odkril" tri nove okuse by JB: s pomarančo in konjakom; goveja s tartufi; jelenova z rožmarinom. Sicer, cena na kos okoli 2€ (je udarila Savinjska skopost na plan), a vendarle, 3 x 1 kos v nakupovalni voziček. Kaj voziček - nakupovalni voz.

Po cirka eni uri doma, radovednost premaga vse. Odpreva tisto s kandiranimi pomarančami in konjakom. Kruh - koruzen, pirin z ocvirki. Jooj - ko si samo tiho in usta meljejo. Slina črpa okuse iz hrane in zbrane informacije prenaša v možgane. Apriori v center za užitek. Sama pozitivnost od informacij.

Priznam - pred polico v trgovini sem razmišljal, da bi paštete imel za malico v službi. NE BOM jih imel, za takšen okus je edino primerno, da jih konzumiraš v mirnem okolju, brez časovnih obremenitev - samo v čisti užitek.

In, stopim na noge ter glasno aplaudiram (to sicer ni v moji navadi, ne ploskam sploh) - bravo Argeta.

ARGETA - nestrpno pričakujem vaše naslednje zgodbe.