Tek iz lučko (*)

(*) vem, da se bolj pravilno napiše tek z lučko / tek ob pomoči lučke / tek s pomočjo lučke, itd itd - ampak v kraju, kjer prebivam se pač reče: tek iz lučko.

Kar precej se skriva za tem preprostim naslovom. Cela zgodba je.

Ko je v kraje prišla jesen in se je dan začel počasi, a vztrajno krajšati, sem začel razmišljati o varnosti in osvetljenosti teka v krajših dneh. Biti viden/opazen in videti pot pred sabo. Precej brskanja po spletu, iskanje ugodnega razmerja med ceno in ponujenim, na koncu akcijski artikel v Intersportu, z nečem je treba začeti, a kasneje poiskati boljšo rešitev. Tekaška lučka je bila pri meni doma 17. oktobra. Danes je 26. november.

Ja, od nakupa lučke se je nakopičilo prgišče izgovorov: bolečina v križu, prehlad, bolečina na notranji strani desnega kolena, bolečina v nartu levega stopala - no, to je le nekaj konkretnejših, bilo jih je še nekaj, a precej slabših - izgovorov namreč. Sicer sem enkrat v jutranjem času že tekel z lučko na glavi - ugasnjeno sicer - samo da preizkusim, če ne bo pretežka ?!

Nikakor se nisem spravil na tek ob pomoči lučke, kar nekako strah me je bilo. Sem vmes ugotovil, da je lučka strašno priročna pri obešanju perila na podstrešju, zelo sem bil zadovoljen z njo na poti v klet in še bi se našlo ... na tek pa nikoli.

Danes - že zjutraj - me je začel "črn vran usode" kljuvati: "Kdaj jo boš začel uporabljati?" In - ob 16:42 sem jo vklopil in stekel. Nastavil sem na nižjo jakost sprednje osvetljenosti, zadaj na utripanje rdeče lučke. Na začetku je bilo še delno mračno, a z vsakim pretečenim metrom je lučka čedalje bolj osvetljevala pot pred mano. Huh, vsi prometni znaki, črte na cesti so mi "svetili" naproti, zanimivo. In, glej ga zlomka, v tistem trenutku sem se začel počutiti varno in začel uživati v teku. Sicer sem se brzdal, da tempo ni bil pretiran, dosti je med 9 do 9,5 km/h, saj ne treniram za odhod na olimpijado ali tekmovanje - tečem za lastni užitek.

In, ja - jutri grem spet - če bo temperatura primerna in ne bo padavin. Od kje sta se le našla tale izgovora?

Kekec

Sto let sem jedel Kekec pašteto, ojoj, pozabil, pred njo pa nekaj časa Gavrilovića (ni b'lo druge). No, pretiravam, kot nam je Slovencem v navadi. Star 50 let pač ne morem prej omenjeno obdobje konzumirati Kekec paštete. A je pač tako - v pogovornem / vsakodnevnem jeziku.

Argeta mi (nam) je bila vedno - tam nekje daleč. S Primorske. N'č posebn'ga.

Neupravičeno. Pred nekaj časa sem poizkusil Argetino pašteto Stari kaštel. Brancin s suhimi hruškami in medom. Odlično. Ampak - navaden bel kruh - kruh ne sme izstopati kot podlaga, da lahko pašteta s svojim okusom "zasije". Potem sem za neko obdobje na Argeto pozabil.

Danes sem v "tavelikem" Sparu v Celju "odkril" tri nove okuse by JB: s pomarančo in konjakom; goveja s tartufi; jelenova z rožmarinom. Sicer, cena na kos okoli 2€ (je udarila Savinjska skopost na plan), a vendarle, 3 x 1 kos v nakupovalni voziček. Kaj voziček - nakupovalni voz.

Po cirka eni uri doma, radovednost premaga vse. Odpreva tisto s kandiranimi pomarančami in konjakom. Kruh - koruzen, pirin z ocvirki. Jooj - ko si samo tiho in usta meljejo. Slina črpa okuse iz hrane in zbrane informacije prenaša v možgane. Apriori v center za užitek. Sama pozitivnost od informacij.

Priznam - pred polico v trgovini sem razmišljal, da bi paštete imel za malico v službi. NE BOM jih imel, za takšen okus je edino primerno, da jih konzumiraš v mirnem okolju, brez časovnih obremenitev - samo v čisti užitek.

In, stopim na noge ter glasno aplaudiram (to sicer ni v moji navadi, ne ploskam sploh) - bravo Argeta.

ARGETA - nestrpno pričakujem vaše naslednje zgodbe.

Razvajenost ( play | pause | rewind | fast forward)

Priznam. Se zelo rad dam razvajati. V pozitivno smer. In, precej hitro, poizkusim razvajenost iz enega področja prenesti na čim več drugih. Tako, da bi postalo življenje užitek in - pod kontrolo.

Npr: Siol/Telekom Slovenije (menda tudi drugi ponudniki) ima v ponudbi TV ogled za nazaj. Do 7 dni. Od dne, ko sem sprejel prej omenjeno storitev, se je življenje poenostavilo in hkrati tudi zakompliciralo. O zakompliciranosti nekaj besed kasneje.

Več možnosti pri organizaciji svojega časa sem pridobil. Ni mi potrebno točno ob 7ih zvečer sedeti pred TV sprejemnikom in "vsrkavati" aktualnih dnevnih novic. Hmm, res da sem novice prek Ineta spremljal že celoten dan, a vendarle rad pogledam skupek aktualnih dnevnih novic, ki jih na različnih TV postajah različno prioretizirajo (in tudi ostale postavke programa si lahko ogledam kadarkoli v 7ih dneh - so fucking good). In, ko je TV storitev po eni strani življenje poenostavila, ga je - seveda po drugi strani - prekleto zakomplicirala. A zakaj?

Zjutraj - ko vstanem in se peljem proti delovnem mestu - rad v avtu poslušam novice. Ker sem kot naši smučarji skakalci - spanje vlečem dokler se le varno da - včasih zamudim radio novice. Precejkrat se mi je v zadnjem času že zgodilo, da sem v avtomobilu iskal gumb, ki bi mi omogočil poslušanje za nazaj

Priznam, iskreno priznam - strah me je postalo. Prav v tem trenutku. Ali bomo v bodoče doživljali katarzo le takrat, ko bomo imeli informacijo/občutek povsem pod kontrolo in si jo spustili v konzumacijo šele takrat, ko bomo imeli čas in voljo, ne glede na to, kako usodna bo informacija/občutek? Da se ne bo slučajno zgodilo, da bodo v življenju postali glavni gumbi/tipke: play | pause | rewind in - ojoj - fast forward?

Glasbena podlaga pri pisanju: Green Day album Revolution radio.

PS: tekst sem najprej ročno spisal (ni se mi dalo sesti pred računalnik) in ga zdaj po nekaj dneh od nastanka vpisujem. Vmes je bil kratek dopust na SLO obali - edina zamera hotelu je bila - saj veste -. ogled za nazaj.

Slika na začetku dolzvlečena z lokacije: http://www.dailyfreepsd.com/wp-content/uploads/2013/06/Media-Player-Pause-fast-forward-backward-button-icon-vector.jpg