Zadnji dan lanskega dopusta

Skrinšot Lumia 625

Leta 2015 se je rodila ideja, da bi, upoštevajoč dejstva - dolgo časa sem živel v Celju, trenutno živim v Preboldu, rad se ukvarjam s hojo - prehodil pot od Prebolda do Celja in nazaj. Naredil sem dva delna testa. Prvič: relacija Prebold - ribnik Vrbje - Prebold. Je šlo. Drugič: relacija ribnik Vrbje - Špica (Celje) - ribnik Vrbje. Tudi šlo. Potem je ideja ostala nekje v ozadju. Čeprav je vsake toliko časa opozorila nase, da še ni bila realizirana.

Ko sem torek zvečer prejel šefov SMS, da danes koristim še zadnji dan lanskega dopusta, je ideja glasno opozorila nase. Malo sem jo hotel potlačiti, a se ni dala. OK, grem v realizacijo, da bo mir! Ležal sem v postelji in pred spanjem začel razmišljati o podrobnostih, o stvareh, na katere ne smem pozabiti.

Jutro. Ana je šla v službo, pogledal sem skozi okno. Zunaj tema. "Eh, ne da se mi." Začel sem računati, koliko časa bi potreboval za relacijo, torej bi ob 7. uri moral začeti. Uf, nič še nisem imel pripravljeno, za oblačila ni bilo dileme, kakšna živila in tekočine vzeti zraven? Začel sem pakirati v nahrbtnik: jabolko, banana, dva dcl pomarančnega soka, kos kruha, liter in pol Radenske. Bo dovolj? Mora biti. Dokumenti: vozniško dovoljenje (zaradi fotografije), zdravstvena kartica, bančna kartica. Če bi se kaj zalomilo. Oblekel sem si smučarsko perilo, pohodne hlače, majico s kratkimi rokavi in pohodno jakno. Na noge visoke in nizke nogavice, vmes malce otroškega pudra, za preprečitev žuljev. Obutev? Glede na to, da je na začetku (in na koncu) ca. 3 km asfalta, preostali del poti makadam in steze po travi, sem nekaj časa razmišljal, a se na koncu odločil za Adidas Terrex ("offroad" obutev). V nahrbtnik sem dal še majico s kratkimi rokavi, dvoje nogavic, rokavice, kapo in nekaj lističev wc papirja.

Ko sem iz drvarnice jemal palice za nordijsko hojo, sem čutil pozitivno vznemirjenje. Prve 3 km sem odhodil - zaradi asfalta - brez palic. Pri kampu Plevčak sem hitro "nataknil" palice in z njimi nadaljeval proti Celju. Oj, oj, bolj počasi, bo zmanjkalo energije za povratek. Pri relacijah, kjer ni kroga, ampak se vračaš po isti poti nazaj, je potrebno paziti na enakomeren tempo, da ni preveč nihanj, oz. da "ostane" še energija za "normalno" vrnitev na izhodiščno točko. Ker proti ribniku Vrbje večkrat odhodim, nisem imel težav z enakomernim tempom.
Pri ribniku Vrbje sem prvič pogledal na telefon, na zajete podatke (8 km, ura in 6 min). Vedel sem, da bo nadaljevanje proti Celju bolj "stresno", sploh od Petrovč mimo Medloga do Celja se bo pot "vlekla". Vsaj na delnem testu se mi je zdelo tako. Poizkusil sem hoditi s hitrostjo 6,5 do 7 km/h, Terrexi so po delno blatni poti dobro "prijemali". Ko mi je hitrost hoje začela rahlo upadati, sem nekaj minut uporabljal dihanje: dolg vdih in hiter izdih - telo se mi je napolnilo s svežim kisikom, hitrost je ostala v planiranem obsegu.
Pri mostu v Liscah sem si privoščil banano in raztegnil hrbet. Čeprav se mi ni zdelo, sta me čakala samo še dva kilometra do Špice. Ko sem prispel na Špico (15,7 km, dve uri in petnajst minut), sem - za srečo - palici pomočil v vodo, se obrnil in začel z vračanjem proti Preboldu. V Medlogu se mi je zahotelo jabolka, ker je bilo tako veliko, sem ga grizel kar med hojo. Ravnina med Medlogom in Petrovčami se mi ni zdela več tako dooolga kot prvič, hitrost je ostajala nad 6,5 km/h. Na poti mimo ribnika Vrbje sem se ustavil (24,4 km, tri ure in pol), pojedel kruh, malo kasneje spil še pomarančni sok. Načel sem Radensko.
Glede na prehojeno relacijo in čas hoje sem opazil sledi utrujenosti, kar je povzročilo nekaj napak pri tehniki hoje. Spet sem se "razdihal", popravil tehniko hoje in se začel bližati kampu Plevčak. Čakalo me je še 3 km asfalta do cilja. Ko so Terrexi začeli zadnje kilometre po asfaltu, sem ugotovil, da sem se glede obutve napačno odločil, naslednjič bom za hojo po asfaltu uporabil Adidas Galactic Elite, ki so bolj primerni zanj. Na cilju (oz. nazaj doma) sem spet začutil pozitivno vznemirjenje - kot zjutraj na začetku. Utrujenost - niti je ni bilo, le malce "trde" noge, a sem jih z res rahlim in previdnim raztezanjem "omehčal".

Ker je bilo med hojo v štirih urah in triinštiridesetih minutah ogromno časa za razmišljanje, me je začela "preganjati" ideja, da v prihodnosti (no, še letos) prehodim relacijo v dolžini 50 km. Ker sem letos dopolnil 50 let. Bo potrebno kombinirati nordijsko hojo in hojo brez palic, z dvema vrstama obutve. Ojoj :-)