Hmm, kuhanje doma sva dvignila na tak nivo, da se greva v gostilne prehranjevati le v primerih, ko naredijo tako okusne jedi, ki jih sama (zaenkrat) še ne znava pripraviti.
Zadnje testiranje/raziskovanje se je sukalo okoli krompirja - pečenega v pečici. Ja, saj je enostavno - a sva ga dvignila na malo višji/okusnejši nivo. Priprava je ostala enostavna in finančno ugodna. Recepturo pišem v prvi osebi, a so pri posameznih fazah udeležene različne osebe. Krompir olupim, razrežem na enakomerne kose in ga večkrat sperem - voda ne sme biti motna. Krompir v prtiču popolnoma osušim. Stresem v posodo, dodajam olivno olje in mešam ter dodajam olivca tako dolgo, da je vsak kos krompirja enakomerno preoblečen z oljem. V pekač dam peki papir (oz. papir za peko), nanj stresem krompir, ga poravnam in vstavim v pečico. Ventilacijsko, na 175°C. Odvisno od velikosti kosov krompirja peka traja od 20 do 30 minut - tako dolgo, da je ustrezno pečen, hrustljav. Vmes se ne ukvarjam z mešanjem, ker niti ni potrebno. Forget it. Ko je krompir pečen, ga stresem v skledo, posolim, malo potresem s papriko v prahu in drobno sesekljanim svežim peteršiljem. Dobro premešam/pretresem in takoj serviram.
Takole je, po resnici: trenutno nama ta varianta priprave krompirja zelo, zelo ustreza. Enostavno popoln okus. Ja, enim bo všeč, drugim pač ne. Ah, saj vem, ljudje smo različni; če bi bili enaki, bi bilo pa popolnoma dolgčasno.
Uff, med tipkanjem se mi je skozi možgane prepeljala ideja - malenkostna količina naribanega česna zna okus vročega krompirja še dodatno razširiti (ali pač ne). Bo zanimivo naslednjič, ko bova pripravljala krompir - v pečici.
Ni komentarjev:
Objavite komentar
Komentar je vedno dobrodošel !