Verižna pisma, pisma sreče in podobne pizdarije

Hmm, se spomnem, ko smo bili še v analognih časih, ko še ni bilo emailov ... in takrat so bila pisma. Taka lepa bela, če si ga dobil od kakšne punce, so bila (lahko rahlo rožnate barve) tudi malenkost "oblita ali pa samo pošpricana" s parfumom, skratka, bili so časi, ko s(m)o se pri medsebojni komunikaciji potrudili. Vsak na svoj način.

In, če ti je kakšna " nagledana" sošolka poslala verižno pismo, ki ti je obljubljalo denar, če ga boš razposlal naprej na 10 naslovov ... uff, full si bil evforičen, da se te je spomnila ... takrat si nemudoma pobrskal po žepih, prosil starše za neplanirana sredstva, se odrekel Bazooka-m, samo da si "forwardal" pismo naprej in potem si čakal, da bodo v analogni poštni nabiralnik začela prihajati pisma z denarjem. Staršem si razložil, da se zna zgoditi, da bo veliko pisem zate in da to ni nič nepričakovanega. Ah, kurc, pa jih ni bilo. Ampak, feeling je bil, ker se te je sošolka spomnila ...

Dan današnji je pa zadeva čisto drugačna, včasih mi je mogoče celo žal, da imam email naslov in "fašem" v predal med drugim tudi v srce segajoča, žalostna pisma. Takšna, ki ti dajo misliti in ... če dobro premisliš, se ti zdijo popolnoma verjetna - realna. Ampak, jebemti, potem, ko ga še enkrat ali dvakrat počasi - z distance - prebereš, lahko hitro ugotoviš, da so vse besede izbrano postavljene na točno določene lokacije. Da vzbudijo sentiš v tebi, ki bereš, da te omehčajo in sprostijo pot do tvojih sredstev. Prostovoljno! In če si cepec, ali pač površen, nasedeš.

Priznam, sigurno delam krivico ... mogoče je med vso to milijardo email pismov eno resnično, ki je res realno potrebno pomoči in bi mu lahko res pomagal ... in ga fuknem stran zaradi ostalih ... saj mi je zato žal - najraje imam situacijo, da konkretno pomagam človeku/ljudem, ne zaradi tega, da se osebno izpostavim, ampak samo zaradi feelinga, da vidim, da gre moj denar točno za konkretno "izboljšanje" zafukane situacije ... Nazadnje sem prek SMS-a nakazal 1 Evro na SVET (A kanal) za avtistične otroke ... ampak, jeba, še danes nisem prepričan, če bo tisti moj Evro res prišel do avtističnih otrok ... in, ljubi moji, ne se obremenjevati z nakazano cifro, res ne, če bi vsak SLO državljan tako ... bi bilo 2 milje Evrov.

Hmm, aja, v naslovu sem omenil tudi pisma sreče ... no tule lahko pa kar na hitro in v enem, mogoče malo daljšem stavku obrazložim ... Prepričan sem, da je človeku sreča in njen obseg dana ob rojstvu ... zato je ne morejo povečati in razširiti neke kao "kupon" variante. In, dejansko so mi bedni ljudje, ki verjamejo, da lahko z nekimi "akcijami" povečajo konto svoje sreče. In, sem, ja res sem prekleto jezen na ljudi, ki mi v epoštni nabiralnik fuknejo pisma sreče. Zakaj? Zato, ker vsako email sporočilo, ki ga prejmem, preberem. Iz spoštovanja do tistega, ki ga pošlje. No, in zato me to razfOOka. Hmm, ni se izšlo v enem stavku!

Mogoče le ni dobro vsega deliti

Mislim, da lahko brez pretiravanja priznam, da sem bil med prvimi, ki jim je bila sama ideja in nato tudi izvedba interneta na polno všeč. Deljenje informacij. Če potrebuješ informacijo, se vsedeš za računalnik (no, dandanes kontakt v internet že dolgo ni več samo namizni računalnik) in si jo poiščeš. Res je, da dobiš kopico grobih informacij, a te z malo truda privedejo do iskanega (hecni so mi ljudje, ki vtipkajo besedo ali dve in mislijo, da bodo takoj dobili točno tisto informacijo, ki jo potrebujejo; OK, vredu, če vtipkaš v brskalo "Rolling Stones" je velika verjetnost, da ti kot prvo ponudi uradno spletno stran skupine Rolling Stones).

In, tako kot je bil internet na začetku lepo zamišljen kot baza razno raznih (uporabnih) informacij, ki stalno raste in se osvežuje, tako se je kasneje precej zalomilo. S prihodom elektronskih gadgetov, ki so cenovno dosegljivi vsem, se je začel vesoljni potop informacij. Zame med informacije sodijo tudi zvok, slika, video. In, ko - med drugim - vidim, kakšne "informacije" ljudje nalagajo na internet, me je včasih kar groza. Obenem me je strah, ko opazim, kako nizek je njihov nivo samokritičnosti.

Dobro, res je, vsak se sam odloči, katero informacijo bo delil z drugimi in tudi to, s kom jo bo delil. Priznati je treba, da v zanosu sreče naložijo včasih kakšno informacijo preveč, a - jebat ga - kar je samo tisočinko sekunde na internetu - tega se ne da več popolnoma izbrisati. Nikoli. In vse, kar jih je sosed naučil, je bilo to, kako se da spraviti informacijo na internet, o tem, da bi malo razmislili, preden "pretočijo", eh, o tem pa ni bilo časa razpravljati. Aja, pa še to, ko razni "glumci" in "muzičari" z grozo ugotavljajo, da jim je kakšna informacija nenadzorovano ušla na internet. Japajade.

Hmm, tudi "združevanja" v socialna omrežja so mi zanimiva. Razumem, da so socialna omrežja posredniki raznih komercialnih informacij, saj tako najceneje in najhitreje pridejo do ciljanega potrošnika/uporabnika. Všeč mi je, da so kar kmalu po kakšnem eventu prvi vtisi obiskovalcev na voljo za prebiranje. Informacije gredo v širino, ujameš celoten spekter tako pozitivo kot tudi negativo. In potem kot bralec poplusaš ali pominusaš prejeto informacijo, če ti je pomagala ustvariti mnenje. Konkreten primer: na osnovi komentarjev na razstavo v Ljubljani sem se veliko lažje odločil, ali naj si jo ogledam ali ne. In ni mi bilo žal! Ne berem pa raznih vsakodnevnih pardon vsakournih oslarij, ki jih ljudje objavljajo na socialnih omrežjih, kot tudi ne še bolj blesavih komentarjev na oslarije. Ljudje se žal ne zavedajo, da s svojim komentarjem tudi nekaj (med vrsticami) poveš o sebi. Mi je pa grande oslarija tisti prevod, ki ga zasledim na internetu: xx ljudi to priporoča. Pa pride do primera: Pijan mož pretepel ženo, ker so bile v sendviču navadne posebne klobase namesto zelenjavnih. 5.438 ljudi to priporoča. Saj vem, da ljudje priporočajo branje članka, ampak a moram še kaj več napisati o tem res grande nonsenzu?

Prepričan sem, da je odstranitev neustreznih (ali prehitro gor naloženih) informacij na internetu veliko težje kot odstranitev tattoo-ja. Pa mislim, da se v določenih primerih tattoo celo da popolnoma odstraniti.

Ne vem, kako se bodo v bodočnosti počutili današnji dojenčki, katerih ponosni starši fuknejo na internet pa glih vse možne poze svojega mladiča. Ali pa to, ko se imajo danes eni full radi in objavljajo svoje full "zaljubljene" fotke, potem pa - ko gredo narazen - brišejo iz socialnih omrežij skupne fotke. Oziroma, ko se ga na kakšnem pikniku na polno nafukajo in jih potem "prijatelji" pofotkajo v über jebenih pozah (sicer v tistem trenutku zares smešnih). Lubeki, preberite si tretji odstavek, drugi stavek. No. Zdaj veste.

Jejhata, ko pa vidim, kaj so iz pojma prijatelj naredili na socialnih omrežjih - eh - kurjo kožo dobim. Prostitucija.