Iron Maiden - Powerslave

Besedilo dolpotegnjeno z naslova: http://www.sing365.com/music/lyric.nsf/Powerslave-lyrics-Iron-Maiden/A90D7B98BD44FE3B482568D100279AC2

Into the abyss I'll fall the eye of Horus

Into the eyes of the night watching me go

Green is the cat's eye that glows in this temple

Enter the risen Osiris risen again.

CHORUS

Tell me why I had to be a powerslave

I don't wanna die, I'm a god, why can't I live on?

When the Life Giver dies, all around is laid waste.

And in my last hour, I'm a slave to the power of death.

When I was living this lie fear was my game

People would worship and fall drop to their knees

So bring me the blood and red wine for the one to succeed me

For he is a man and a god and he will die too.

CHORUS

Now I am cold but a ghost lives in my veins,

Silent the terror that reigned marbled in stone

Shell of a man God preserved a thousand ages

But open the gates of my hell I will strike from the grave.

CHORUS

Evo, ne vem zakaj, v lajfu mi je bilo že veliko komadov všeč (zaradi besedil, zaradi muzke, zaradi kombinacije obojega), pa so mi potem sčasoma zvodeneli, e, tale komad mi je pa vedno daleč najbolj v ospredju - na vrhu, kot stiropor na vodi.

Namreč, so obdobja, ko mi je neka linija komadov res na polno všeč (nisem obremenjen z imeni ali glasbenimi zvrstmi), zatorej obvezno zasedajo plac na MP3igralu, a se jih slej ko prej naveličam - pobrišem z MP3igrala.

In, ko tegale Powerslave-a - tu pa tam - malce porinem v ozadje, da se posvetim poslušanju drugih komadov, hudič(ek) spet priplava na površje. Ko zaslišim odpeto prvo vrstico teksta, mi ga začne sekat na polno, uau, takoj je baterija na hunderd procent polna, fak, no! 

... A je to! - Juriš v svobodo

Velikokrat, ko dobim v roke Anin noutbuk(*), se z užitkom vajerles drajsam po Inetu in iščem kakšno zanimivo glasbo. Obvezno uporabljam svoje AKG slušalke (ta v'lke, ta črne - za na glavo; al' pa ta male, ta bele - za v ušesa - InEar-je), da ne motim okolice (s samozadovoljevanjem svoje intime ne želim obremenjevati okolice, res no, RES). Kaj takšnega za poslušat, malce tako nevsakdanje, slovensko, hitroritmično, takšno, da mi dvigne ritem hoje ali teka pri rekreaciji oz. da me naspidira in mi vlije še malce "über power"-ja ... a res le takrat, ko je to res potrebno.

In, teden dni nazaj - glej ga zlomka - najdem - odkrijem - zatipkam - natipkam - spletnico zaljudi.wordpress.com

Po kratkem listanju njene vsebine sem si ga dol potegnil. Nekaj mi je v ozadju "govorilo" naj ga dol potegnem, da mi ne bo žal. Free. Ok, pa dejmo, če je to res možno.

Album iz leta 1995, založba KifKif, bendu se je reklo (ne obstajajo več) ... A je to! Punk band z Brežic. Naslov albuma: Juriš v svobodo. Cirka 20 minut fajn muzzzke.

Ponavadi proces verifikacije novonajdene muzzzke izgleda takole: pretok v mp3 igralo, vtik silikonov v ušesna kanala, PLAY in proti Žvajgi.

Ampak, juhej juhej, porka madona, tale bend pa - u tri pizde materine - hitrej špila kot jaz lahko hodim oz. tečem. Ali naj zdaj hitreje hodim in tečem (uf, težka bo!) ali pa brišem ... A je to! iz mp3 igrala (uf, to je pa še težje).

Takole sem se odločil: bom trpel, bom počakal do prvih resnih "musklfibrov", potem pa ... ne vem no, fajn špilajo ...

(*) prednost noutbuka je v tem, da ga - ko ga brez drota zvežeš v Inet - lahko uporabljaš kjer koli v stanovanju, na gajbici, ki je vezana fizično v prostoru (**) pa imam pogoje za vrhunsko poslušanje muzzzke prek zvočnikov - ki jih pa -- žal -- ne morem uporabljati glih vseh 24 ur v dnevu (je moteččče za okolico).

(**) gajbica rečem standalone računalniku - unmu (z dvema monitorjema) - ko mu lahka komponente brez problemov vn pa not šraufaš - glede na trenutne potrebe in želje ...

 

PS: Aja, zanalašč sem dal "desno" poravnavo teksta, nisem se še odločil glede predčasnih volitev. In zdaj testiram svojo politično odločitev - striktno s poravnavo teksta, katera poravnava lepše izgleda...

Novoletno pismo

Tole sem danes zjutraj zasledil med elektronsko pošto. Se že veselim, sigurno bom zraven. In ne bom imel izgovora, da ne bom pucal za drugimi. Ker mi je mar za okolje in ker vem, da so nekateri ljudje pač "prasice" in se ne bodo spremenili.

Spoštovani,

prostovoljci, ki smo organizirali lansko akcijo Očistimo Slovenijo v enem dnevu!, začenjamo s pripravami na veliko prostovoljsko okoljsko akcijo Očistimo Slovenijo 2012, ki bo potekala 24. marca 2012. Tokrat pa ne bomo pa čistili le Slovenije. Naša ekipa je del pobude Očistimo Svet (World Cleanup), ki se ji je pridružila že več kot tretjina vseh svetovnih držav. Prihodnje leto bo torej potekala največja okoljska akcija v zgodovini človeštva in Slovenija bo zraven!

Pokazalo se je, da je lanska akcija bila uspešna. Ne samo, da smo bili Slovenci po deležu udeleženih najboljši na svetu, letos nam marsikatera občina ponosno pove, da so z akcijo uspeli rešiti problem divjih odlagališč. Vseeno je ostalo dovolj odpadkov za še eno podobno akcijo. Če želimo dokončno očistiti našo lepo deželo, moramo z delom nadaljevati!

Organizatorji za pripravo akcije Očistimo Slovenijo 2012 zato potrebujemo podporo slovenskih podjetij. Znova je potrebno organizirati vrečke, rokavice in prevoz odpadkov, poskrbeti za tisk plakatov in zemljevidov, organizirati ozaveščevalne akcije, posodobiti register divjih odlagališč, pokriti stroške telefonov in prevozov, narediti spletno stran, oblikovati povabila na akcijo, obiskati na tisoče društev, šol, občin, komunalnih podjetij, aktivirati prostovoljce. Dela ni malo, vendar ga bomo z vašo pomočjo znova dobro opravili.

V veselje nam bo, če se nam boste na kakršen koli način pridružili - saj veste skupaj zmoremo več. 

Z vašo pomočjo se lahko obrnete na Sabino: sabina.ogric@ocistimo.si ali 041 259 142.

Še namig: novoletna darila ustvarijo precej odpadkov, saj smo vsi siti nepotrebne šare. Kaj če bi letos namesto tega podprli dober prostovoljski projekt? :)

Vaši,

Ekologi brez meja

Martinovo - 2.

Opozorilo-> se zna odtipkati precej grdih besed v tem postu <- Opozorilo

Priznam, v prejšnjem postu sem - malo - tako na okroglo opredelil dejstva. Kot da je vse tako enostavno.

Eh, pa ni, res ni. Primer: se ga oseba (spol sploh ni pomemben) napije - alkoholiza prek dovoljene meje (ni važen vzrok - a je bolj nevarno, če se ga napije iz žalosti ali objestnosti; res pa je, da nihče ne vliva pijače v tvoje grlo, vlivaš jo sam, ne glede - POZOR - na to, kako drugi besedno vzpodbujajo oz. kritizirajo), zavestno sede za krmilo prevoznega sredstva, se vključi v javni promet, eh, od tu naprej pa jebena loterija. Če nima sreče, ga nafuka, če jo ima, niti ne čuti, da bi ga lahko najebal - na polno.

No, in ko sreča osebo zapusti, se zgodi: za nekoga tragedija, za drugega - ups, jeba, prekleto sranje pa tole. Koga naj pokličem, da bomo zadevo pometli pod preprogo? Tisti, ki ga doleti tragedija, tisti najebe. Ok, sej prou, da najebe, ni upošteval pravil in zakonov, kazen sledi. Bolj mi gredo na kurac takšni - izmuzljivi, nedosegljivi - osebki, ki jim denar - ne glede na cifro - pa res ne predstavlja nekega bistvenega problema. Povozi, zinvalidira, ubije človeka - to znese po ceniku toliko denarja, toliko točk in ga piči dalje, kot da se ni nič zgodilo. Če se lahko poleg tega še izgovori, da se je pod vplivom "nesrečnih" naključij zgodila nesreča, še mogoče lahko izterja kakšno odškodnino - ker je imel pešec za odtenek pretemno oblačilo.

Prepričan sem, da prometni zakon, tako kot je napisan, ni ravno najbolj dober. Zakaj? Ni vse v denarju, ne prizadene denarna odškodnina vsakogar isto. Marsikoga enostavno boli kurac ob denarni kazni. Fukne dnar na mizo, tukaj ga imate in gre dalje. Z možnostjo, da v kratki prihodnosti naredi isto pizdarijo. Treba bi bilo vplivati na moralo, na zavest. Zakaj ne bi povzročiteljem prometnih nesreč pokazali, kaj so naredili? Zakaj jim ne pokažejo ljudi, ki se zaradi nesreče učijo ponovno govoriti, jesti, hoditi oz. jim je nesreča sfukala in zjebala lajf, ki so ga živeli? Nič krivi, popolnoma nedolžni. Zakaj jim ne pokažejo otrok, ki so jim z malomarnostjo vzeli roditelja? Zakaj jim ne pokažejo žena, ki so zabrodile v nadaljnjem lajfu, ker so jim odvzeli osebo, ki jim je nekaj pomenila, jih imela rada, jih razvajala, jim lepšala vsak dan? Zakaj jim enostavno na grbo ne obesijo ljudi, ki so jim z nesrečo zajebali lajf? Zajebali ste jim lajf, zdej se pa ukvarjajte z njimi!

Sej je fajn se ga ulit, pa se ga fajn 'met, samo, lepo prosim, ne s tem, ko se ga imate vi fajn, odfukati odgovornost in si vzeti vse pravice in vse vesolje v svoje roke - obstajajo še drugi osebki, ki jim lahko (čeprav oni niti slučajno niso za to) končate al' pa zjebete lajf u nulo - ja, zjebete.

Martinovo - 1.

Tisti, ki ga celo leto na skrivaj "šlukajo", imajo danes, ko je Martinovo - praznik vina, "dovoljenje" oz. "vzrok", da se ga uradno napijejo (tudi prek vseh razumnih meja), mi, ki ga pijemo vsak dan, imamo praznik itak vsak dan.

Ali ni lepo, če je vsak dan praznik? Praznična občutja oblijejo vsak dan?

Samo, da ni človek - vsak dan - moteč okolici.

In sva šla

Četrtek, 3.11. - Doma zjutraj priprave. Iz avta sem pobral stvari, ki jih na morju ne potrebujeva, da bo več "placa" za prtljago. Ana je na svoja pleča prevzela odgovornost za oblačila. Da bo vzela zraven vse, kar potrebujeva. Jaz sem poskrbel, da so šli zraven polnilci za GSMje, fotoaparat, brivnik, zobni ščetki; v glavnem - poskrbel sem za tehnični del opreme. Če se kaj od tehnike pozabi je sigurno "sranje", kakšna "cota" manj v kovčku pa niti ni tako velik problem. Brez velikih zapletov sva "napokala" stvari v avto in startala proti morju. "Sva kaj pozabila?" Ne, nisva. OK, fino fajn. Z vozilom sva "zajahala" avtocesto in "jihaaaa" proti morju. Na Lomu sva se ustavila - ne zaradi utrujenosti - zaradi spoštovanja rituala (kadar greva proti morju, na Lomu "pade" sendvič na "bencin pumpi"). V sendvičih pršut, sir, olive - okus po Primorski. Brez besed sva jedla vsak svoj sendvič, kot da sva skregana. Pa nisva bila. Le toliko napetosti, utrujenosti od vsakdanje službe je bilo še v nama, tako da o počitniški sproščenosti še ni bilo govora.  Sva se odpeljala naprej proti morju, kilometri so res kar hitro minevali. Zavila sva proti Ankaranu, na ogled plaže z mivko. OK, no, ni bilo ravno tako, kot so nama opisovali. Krenila sva naprej, mimo Debelega rtiča proti Miljam. In, ko sva bila v Italiji, sva ugotovila, da sva brez denarja (v denarnicah), zato je kava na Miljski rivieri žal odpadla. Več sreče prihodnjič. Naslednji postanek: Piran. Ena lepa "pasežata" po prekrasnem mestu, sledilo je kosilo. V restavraciji pri tržnici. Orka motorka, pražene jetrce so imeli na repertoarju. Fenomenalno. Po kosilu pa v hotel Mirta - Simonov zaliv. Soba vrhunska, z balkonom, s pogledom na Simonov zaliv. Obul sem ta nove Adidas tekaške offroad copate, odtekel prve 4 km po SLO obali. Uf, občutki so bili enkratni, izgledalo je, da bom vsak dan ene štiri do pet kilometrov odtekel. Večerja. Poplava hrane. Bolijo oči in želodec. Preveč. Kombinacija večera: široki rezanci s tuno in goveji frikado. Na videz nezdružljivo, ampak res vrhunska - okusna kombinacija.

Petek, 4.11. - Jutro. Tek. Zdaj vem, kako se počuti pršut, ko ga s svojo sapo objema burja. Med objemi burje je v moje nosnice po zraku priplaval svež vonj borovcev (Ej, Sale, še skrneš kdaj malček Pino Silvestra?). Bemtiš mi je bilo fajn, ker sem realno ocenil svoje možnosti in temu ustrezno prilagodil hitrost in tempo teka. Prav lepo in sproščeno sem se počutil med tekom. Zazdelo se mi je, da je burja "spucala" iz mene še zadnji "žmoht" po celini. Kombinacija jutra: špinačni ravioli v smetanovi omaki in pohani piščančji medaljoni. Omembe vredne točke dneva: Viljamovka. Frizer. Laško pivo. Sendvič z zašinkom. Quercus Merlot. Kopanje v bazenu z morsko vodo.

Sobota, 5.11. - Jutranji sprehod v dvoje. Omembe vredne točke dneva: Grad Socerb. Podzemna jama. Spar - ekspresna samopostrežna blagajna (hi, hi, hi). Infrardeča, finska, zeliščna, rimska savna. Laško pivo. Quercus Merlot. Porka madona, potrebno je kupiti kvaliteten odpirač za buteljke - pa da je vedno v avtu!!! Aha - še tole: v mislih sva odpotovala v Prebold, v bližino rondoja, veselico za rojstni dan sta pripravili dve škorpijonki - vse lepo, vse najboljše! Plink - sva zvonko nazdravila s kozarcem in piksno.

Nedelja, 6.11. - Jutranji sprehod ob rahli kraški burji. Želja po prijavi na Martinov pohod je splahnela ob startnini v višini 12 EUR. Ampak res je bilo to malo preveč za 5 km pohoda, tudi če bi me na cilju čakali z Belugo in Moet-om. Namesto Martinovega pohoda sva šla iz Strunjana v Portorož - skozi tunel Valeta. Na poti nazaj naju je izdatno zalival dež. "Glih mu je blo treba tega"

Ponedeljek, 7.11. - Jutranji dež. Dopoldanske plohe. Opoldansko sonce. Nazaj proti domu. Svetle točke dneva: Pizza Histria. Zeleni rezanci z gamberi in tartufi. Panna cotta s slivami v teranovi omaki.