Nekaj dni v bolnici

Uvod

Meseca novembra me je osebna zdravnica napotila na specialistični pregled v bolnišnico Celje, kjer so me po kar nekaj preiskavah obvestili, da bom moral na operacijo, a da me bodo o datumu obvestili kakšen teden dni prej. No, in sem čakal. Nestrpno. Da bi čim prej odpikal to zadevo. Nestrpnost sem čutil tudi v vodstvu podjetja, kjer sem zaposlen, v smislu, če bi se lahko z bolnišnico dogovoril za operacijo med novoletnimi, velikonočnimi ali prvomajskimi prazniki. Da ne bi trpela služba oz. tekoče delo. Mi je bila nestrpnost nekaj časa hecna, potem pa sčasoma že precej nadležna, zato sem moral na službenem sestanku kar precej po moško "s pestjo po mizi usekat", ko me bodo poklicali, bom pač šel, ne glede na to, koliko je dela v službi.

Jedro

In, peti dan avgusta - dočakam telefonski klic iz bolnišnice. Ker se jim je nekaj zalomilo pri planiranju operacij, so me v petek obvestili, da moram biti že v ponedeljek zjutraj tešč v bolnici, v petek pa še na hitro opravim laboratorijske preiskave. Ok, fino fajn, samo da bo operacija mimo. Sicer, je bilo malo panike - v službi - ker smo imeli 14 dnevnega kolektivca in bi morali v ponedeljek startati z delom. Zato sem v soboto še odhitel v službo, spedenal stvari, ki sem jih lahko, napisal navodila in usmeritve za delo, vse v smislu, da tekoče delo ne bo obstalo, dokler bom v bolnišnici na "obdelavi".

Ponedeljek zjutraj. Bolnišnica Celje. Sprejem v kopalnici. Bolnišnična pižama in natikači. Potovanje na oddelek. Papirologija. Dodelitev sobe in postelje. Čakanje. Transport proti operacijski dvorani. Formalna vprašanja. Prijazno osebje. Vsako potezo so mi razložili. Anestezija. Pri šestem vdihu sem začutil, da me bo zmanjkalo. Sem si še snel masko, rekel: "Zdaj pa grem!" Zbudim se v sobi. Pogledam okoli sebe. Ok, prava soba, pravi soležeči pacienti. Strah, da se ne bom zbudil iz anestezije, je bil odveč. Buden sem. Niti mi ni bilo preveč slabo. Preverim, če mi na telesu kaj manjka (uff, paranoja, ki me je preganjala kar kakšen mesec, namreč, da se bom zbudil brez kakšnega organa, okončine ... mah ... preveč gledam triler filme). Ležanje. Iz plastenke s fiziološko raztopino + nekaj proti bolečinam teče v žilo na levi roki. Pokličem Ano, da sem preživel oz. da sem se zbudil. Da se počutim vredu. Nič hrane v usta ta dan, samo tekočine v žilo. Ležanje na hrbtu - nisem ga navajen. Obiski. V sobi dva pacienta, ki sta se ves čas pogovarjala sama s sabo, dva pacienta, ki sta neprekinjeno smrčala in dva pacienta, ki nisva počela nič od tega. Samo stoično prenašala "nastope" ostalih pacientov. Zvečer prva vizita po operaciji. "Ah, boste kakšen dan še ostal tukaj pri nas." Ponoči nisem zatisnil očesa. Zaradi "nastopov". Zjutraj so mi odklopili plastenko, tako da sem postal mobilen. Najprej na WC, tako po moško, po stoje, ne pa v tisto PVC račko, ki so mi jo nosili k postelji. Olajšanje + občutek vrtoglavice, slabosti. Hitro nazaj v posteljo. Vizita. Zajtrk. Kosilo. Obiski. Vizita. Večerja. Nekaj malega spanja ponoči. Vizita. "Lahko greste domov, ampak bo zaradi šivov treba mirovati in paziti nase". Ja, ja, samo da grem domov. Zajtrk. Papirologija. Pot proti domu. Končno spet doma. Računalnik. Preverjanje mailov. Reader je imel precej člankov za prebrati. Počivanje. Kontrola pri osebni zdravnici. 3 tedne počivanja, nobenega dvigovanja, nobenih naporov. Uff, težka bo. Sem ji razložil situacijo, da me že potrebujejo v službi, a me je zavrnila, da situacija po operaciji (notranji in zunanji šivi) ni tako enostavna, kot sicer izgleda.

Dobrota je sirota (namesto zaključka)

Ko sem poklical v službo in prenesel informacije, ki sem jih dobil pri osebni zdravnici glede odsotnosti, čista tišina. Ko sem predlagal, da naredimo plan, kako v tem času, ko me ne bo - fizično - v službi, (dalo bi se z oddaljenim dostopom do službenega računalnika od doma) čista tišina. Edine besede - pozdravi se, se še slišimo. Sumljivo. Nisem navajen tako enostavnih reakcij. Seveda. Čez pol ure. Klic lastnika podjetja. Takih besed še pa v življenju nisem slišal. Tudi takrat, ko sem v dosedanjem življenju naredil kako res vlko pizdarijo, me ni nobeden tako v drek pohodu (ok, takrat bi me lahko upravičeno), kot tokrat. Zdaj bo kar podjetje propadlo, denarja ne bo za plače, stranke bodo odšle drugam, simuliranje nezmožnosti dela, lenoba itd itd. Sem poskušal mirno razložiti resnost situacije. Ni šlo. Gluha ušesa. Ali pa zvočnik na njegovem mobilnem telefonu ni deloval. Pa pride trenutek. Mirnost pogovora z moje strani se je končala. Potem pa na polno. Nisem omenjal rojstnega kraja oz. ga nisem pošiljal tja. Bruhanje. Besed. Stavkov. Toča. Utemeljenih očitkov. Finale. Čutil sem, da iz možganov v usta že prihaja pošiljanje v rojstni kraj. Uff, kaj zdaj. Ma nič. Grem do konca, konec koncev sem šel na operacijo zaradi bolezni, ne pa zaradi dolgcajta. In - ko sem hotel začeti s pošiljanjem v rojstni kraj in z jebanjem vsega po spisku - je glas na oni strani priznal poraz in neutemeljnost njegovih besed. Naredimo plan, kako bomo prebrodili to situacijo.

Zahvala

Sem v teh dneh v bolnici precej opazoval delo medicinskih sester in tehnikov. Saj drugega tako nisem imel za početi. Prepričan sem, da se človek mora roditi za ta poklic, da mu je to položeno v zibko. Tega se enostavno ne moreš naučiti. Brisanja posranih riti, preoblačenja poscanih pižam, vpitja ljudi, ki imajo močne bolečine, sitnarjenja pacientov za vsako malenkost ... dobri so ... nimaš kaj. Ali pa sem imel srečo in je tako samo na tem oddelku, kjer sem bil jaz. Se jim zahvaljujem. Za opravljeno delo. No, z mano niso imeli veliko dela. Z ostalimi pacienti v sobi pa kar precej.