Dolgo že nisem nič o nordijski hoji, iz razloga, ker preprosto ni bilo časa za nordijsko. To ni lepo! Ta teden sem pa začel znova, tokrat s "hribovsko" verzijo. Vsak dan, ko pridem iz službe, se preoblečem v športno opravo, se primerno ogrejem in razgibam, da ni na koncu bolečin in grem mimo bazena proti ribniku, potem po gozdni poti do vrha smučišča. 12 minut. Me sprošča: gozd diši po gobah, kostanjih, dobro, borovnic pa ne voham več. Popolno sproščanje psihe, slišim samo moje dihanje, ropotanje palic, korake po makadamu in naravo z njenimi zvoki. Pri vzponu ni prevelikih težav, gre lepo ritmično, z optimalnim naporom, nič preveč utrujajoče, ampak spust mi še povzroča težave, ker težko obdržim enakomeren korak, je pa vsak dan malo boljše. Se pa trudim, da sem aktiven v naravi vse skupaj več kot 20 minut, ker sem nekje prebral, da človeško telo šele po 20 minutah aerobnih vaj začne "kuriti" nakopičene maščobne celice.
Ni komentarjev:
Objavite komentar
Komentar je vedno dobrodošel !