To vprašanje me muči že kar nekaj dni.
Namreč, pred kar nekaj dnevi sva se z ženo (joooooj, jest te formulacije ne morm uporablat, se mi zdi kt bi kirga plunu) /popravljam/ sva se z Ano peljala iz službe domov. Pogovarjala sva se o tem, da nama drugo leto poteče obročno odplačevanje za avto, ki ga trenutno "šetava" po SLO cestah, mogoče bi pa bilo dobro zamenjati ga za nov, novejši avtomobil. Nekaj dni sva zbirala predloge (na internetu), potem pa sva ga šla malce "pogledat v živo". Tako kot hodiva gledat pohištvo preden ga kupiva. Ga pogledava, potem pa v najinih glavah meljeva idejo, preverjava vse parametre, skratka, zelooooo naporen in seveda tudi dolgotrajen postopek.
No, in spet drugič na poti domov glasno razglabljava o najini odločitvi, pa tudi že o konkretnih planih, kdaj pa kako.
In, dva dni po najinih razglablanjih in planih, meni, lepo, kr naenkrat, zjutraj, ko se peljem v službo, "crkne" avto. Valj sklopke. Tako piše na računu. Moram priznat, da so na servisu to lepo in mimo grede popedenali. Sem vmes testiral Grande Punto-ta, 1.4, na tri vrata, srebrne barve, noooo, ni bil tko napačen ...
Ampak, vseeno mi ostaja vprašanje, ali mi je avto "zanalašč zakuhal okvaro"? Ali se bom moral o njegovi zamenjavi pogovarjati tako nekje na skrito, daleč stran od njega?
Se pa tako v ozadju vprašam, ali nismo tudi ljudje takšni, ko začutimo, da bomo zamenjani, začnemo pa peeeeezdarije zganjat, da dokažemo, da brez nas pa itak ne bo šlo?! (služba, prijateljstvo, fant in punca, mož in žena)
Ni komentarjev:
Objavite komentar
Komentar je vedno dobrodošel !