 |
| Dolpotegnjeno z: http://www.naturephoto-tone.com/ wp-content/uploads/2011/10/00522-European_Robin.jpg |
Pred leti mi je pot življenja namenila postanek v Preboldu. Sicer je bil mišljen kratkotrajen postanek, a sem - nekako pognal korenine.
Počasi sem spoznal sosede v okolici, med njimi tudi njo. Večkrat sem potoval na Primorsko in se vrnil z refoškom, s kmetije Bordon. In sem ga - enkrat - ponudil tudi sosedam, v degustacijo. Všeč jim je bil, beseda je dala besedo, lepo smo se imeli - in je izrekla tisti zgodovinski stavek: "Ker imaš službo v Celju, bi se lahko Ana s tabo peljala, da ne bo na avtobus hodila." In sem jo peljal - Ano namreč. Dogodki so nato stekli v takšni smeri, da sem kar naenkrat postal - poročen. Iz spoštovanja sem ji rekel - taščica, ona pa meni - zetor. Obema nama je bilo všeč poimenovanje. No, če smo čisto realni sem bil zetor 2, ker se je pač ženina starejša sestra prej poročila - njen mož je pač bil zetor 1. Nič hudega.
V zadnjih letih je njena življenjska moč začela pešati. A se ni dala - v njenih očeh nikoli nisem opazil obupa, sem zaznal utrujenost - obupa in predaje pa nikoli. Spomnim se dneva, ko sem se vračal z vsakodnevnega tekaškega kroga, stala je ob oknu svojega stanovanja v Preboldu in mi, ko me je opazila, pomahala. Z vsem veseljem sem ji pomahal nazaj, danes vem, da je bilo to zadnjič, ko je bila v Preboldu. Sledili so obiski v bolnici Celje, v zdravilišču Laško, v bolnici Trbovlje. Vsakič sem pohitel na avtomat po kavo - to je bil obvezni ritual.
Ko sva bila včeraj na obisku v bolnici Celje, si nisem predstavljal, da bo danes takšna praznina. Pogovarjali smo se, tudi kava je bila (obvezno), na koncu smo si pomahali - danes vem, da je v tisto mahanje vložila vso svojo energijo, ki ji je še preostala.
Draga taščica, hvala Vam za vse trenutke, ki sva jih preživela skupaj.
Vaš zetor 2