Hm, pravzaprav sva bila s tekom do nedavnega precej vsak na svoji strani. Danes vem, zakaj. In - razlog se mi zdi smešen. Kot da sem si vedno želel teči, a nikakor ni steklo ....
- V času osnovne šole se je - nezavedno - začelo moje - dolgo - iskanje ustrezne rekreacije. Za sprostitev, krepitev telesa, za boljše počutje. Seveda se kot osnovnošolec nisem zavedal, zdaj, ko se zaziram v preteklost, opažam, da se je "projekt" takrat pravzaprav začel.
- Imeli smo tekaško testiranje na atletskem stadionu. Mislim, da je bilo potrebno odteči dva ali tri kroge, s sošolcem sva v drugem krogu (ker se nama ni ravno najbolj ljubilo teči) ubrala bližnjico (tega ni nihče opazil) in dosegla precej dober rezultat. Sledila je ocena, da se bo potrebno ukvarjati z atletiko. Po nekaj treningih je trenerju postalo jasno, da je bil rezultat sumljiv in da ne bo nič z atletiko, a sta mi v spominu ostali dve stvari: g. Peter Svet je rekel, da nisem sprinter ampak človek za kros, za daljše razdalje z enakomernim tempom in druga stvar - zanimivo je bilo kukati skozi okno, kjer so se po treningu tuširale atletinje (v sopari tople vode so se videli - sicer slabo, ampak vendarle - obrisi ženskih igralnih površin).
- Skupinski športi - me niso ravno navdušili, pri telovadbi so me ponavadi pri nogometu postavili v gol, ker spretnosti teka in hkratnega ukvarjanja z žogo nisem imel. O organizatorjih igre takrat še ni bilo govora, pomembni so bili samo driblerji in golgeterji, predvsem solisti.
- Kolesarstvo. Nekaj poizkusov sem naredil, a je bilo finančno zelo zahtevno - tako da ni zneslo.
- Gimnastika in telovadna orodja - ojoj, to je šele bil tuj svet. Kaj svet, drug planet. Konj z ročaji - ha ha - moj prijatelj, ki me je pustil na cedilu.
- Badminton. Všečno - lopar, perjanica, jaz in nasprotnik. Podobna filozofija kot pri tenisu - vsiliti nasprotniku svojo igro in ga prisiliti v napake. Ampak, pri segrevanju pred treningom tehnike - tek. Nekaj krogov po telovadnici mi je uspelo preteči, a z velikim odporom in nenaklonjenostjo. Kaj vse bi dal - da ne bi bilo potrebno teči. Z badmintonom sem prenehal po polomu na dnevu Partizana Gaberje - prezentirali smo badminton kot za gledalce zanimiv in atraktiven šport, a so nam organizatorji namenili zunanje površine - in ravno takrat je zapihal veter, tako da so perjanice letale med nami - preprosto povedano - samo tako ne kot bi morale. Kar precej so se nam gledalci nasmejali, namreč izgledalo je tako, kot da smo loparje prvič držali v rokah.
- Tenis - trenutek zanj je nastopil v času prve zaposlitve. Podobno badmintonu, le težji lopar in žogica. Najprej na tečaj osnov, da sem se naučil pravilne tehnike. Pri segrevanju za igro niti ni bilo potrebe po teku. Je potem res vse skupaj trajalo le trenutek; preveč je bilo iger, v katerih so soigralci izgubili živce, če jim ni šlo po njihovih planih (pa kaj potem, saj nismo tekmovali), predolgo je trajala hidracija po vsakem tenisiranju (preveč pivo-tov). Aja - še to: izkušnje so dokazale, da v rekreativnem tenisu ne smem premagati precej boljšega od sebe - ni vredu ne zanj ne zame.
- Karate. Teka le za vzorec - nekajkrat po telovadnici. Prevzele so me kate - bojni položaji in prikaz obrambnih akcij, v medsebojnih borbah nisem užival. Kata - doslednost, pravočasnost in pravilnost izvajanja, iskanje popolnosti za dobre ocene sodnikov in uživanje gledalcev. Vztrajal sem kar nekaj let, zamenjal nekaj pasov, pomagal pri izobraževanju začetnikov - nato pa me je ustavil izpah leve rame in akutno pomanjkanje časa zaradi službenih obveznosti.
- Pozimi sem se rad smučal, še na klasičnih smučeh. Iz radovednosti sem preizkusil tekaške smuči - sicer ne vem zakaj - a se je izkazalo, da ne bo šlo, ker je na površje privrel že znani odpor do teka. No, sicer bolj za hec, ampak vendarle - ko sem si v bližini doma "urezal in utekel" tekaško smučino, je ponavadi čez dva dni odjuga smučino stalila.
- Na internetu sem zasledil nordijsko hojo, bila mi je eksotična, ker so bile zraven omenjene palice. Hoja je "brbotala" v mojih mislih kar precej časa, nato pa sem nekega dne v kleti na polici pod stropom opazil pozabljene tekaške smuči in palice. In - sem šel na preizkušnjo, o tem sem pisal v preteklih blogih.
- Preboldčan Urban Praprotnik je pred leti organiziral zastonj tečaj teka v tukajšnji telovadnici. Ker je bilo zastonj, ker nisem imel pričakovanj, ker pa sem bil "firbčen", sem si rekel - grem poslušat' in gledat'. Je bilo korektno, na nivoju, ogromno koristnih informacij in napotkov - jaz pa nič, a sem jih - za vsak slučaj - shranil tam nekje v kot svojih možganov. Za vsak slučaj.
- "Nordijka" me je okupirala kar precej časa, nato se mi je "zgodila" hernija diska. K sreči sem v celjski bolnišnici naletel na odličnega ortopeda, ki mi je na vprašanje: "Kaj lahko naredim jaz, kaj lahko naredite vi?" (točno v tem vrstnem redu!!!) odgovoril: "Gibaj se! Po pameti, ne pretiravaj, daj kolikor se da. A če se da, sčasoma povečuj trajanje gibanja." Mislim, da sem bil takrat hvaležen internetu, ker sem "predelal" precej podobnih izkušenj, iz njih luščil dobre in slabe stvari in si oblikoval smernice za naprej.
- Pri nordijski hoji sem večinoma hodil proti Žvajgi, hribu nad Preboldom. Po herniji sem "višinske" kilometre zamenjal z "ravninskimi". Po okolici Prebolda. Krajše in daljše razdalje, obenem spoznavanje značilnosti zaselkov v bližini. Počasi sem napredoval v kilometraže po 10 km, kar mi je spet povrnilo voljo in veselje ob rekreaciji.
- Niti ne vem, kdaj in niti ne vem, zakaj sem prebral članek o postopnem prehodu iz hoje v tek. Z velikimi očmi sem ga prebral. In vsrkaval vase. Ne enkrat - priznam - kar nekajkrat. In, spet je začelo "brbotati" v mojih mislih. Tokrat aktivno, pričakoval sem, da se bom tokrat končno za vedno odločil. Za ali proti. A za vedno. In ne bo iskanja izgovorov, ne bo obvozov in podobnega. Brez cepetanja, brez cincanja, brez obotavljanja. Odločil sem se za počasnejšo pot, predvideval sem, da bo zame ustreznejša. Nisem si s tem dajal potuhe, le želel sem, da bo pot ves čas utemeljena. Takole je šlo (sledijo suhoparni podatki) razmerje med hojo in tekom, po mesecih: 100 dvokorakov hoje 25 dvokorakov teka; 100/50; 100/75; 100/100; 75/100; 50/100; 25/100. Ne glede na kilometražo vedno isto razmerje. Ja, precej štetja. MP3 aparatura me je pričela motiti, odveč mi je postala. In prišel je prvi dan osmega meseca, ko po planu ni bilo več hoje, samo še tek. Kot pred vsako veliko stvarjo: kako bo? Odločil sem se za razdaljo 2 km. Hoja v eno smer, tek nazaj. Ja, ni bilo optimalno, running tracking software je prikazal precej nihanj v tempu teka, a pretekel sem v enem kosu. Občutki: dobri, a že z iskanjem občutka popolnosti, da bo zadeva res v užitek. Sledilo je daljšanje relacij, obenem popolna kontrola izvajanja pravilnih tehnik. Utrujenost je vedno bila podlaga za pojav in nastajanje napak.
- Zanimva je bila izkušnja v Celju, šel sem na snemanje tehnike teka z analizo za odpravo napak. Da me analizirajo in mi povedo, kje pa sem s svojo tehniko in pravilnostjo. Poleg analize sem dobil res kvalitetne odgovore na vprašanja. Sem na pravi poti do popolnosti - hedonističnega užitka.
Niso pomembni kilometri, ni pomembna hitrost - pomembno je, da se po teku počutiš napolnjen z energijo, da se počutiš pozitivno. Hm, ampak vendarle - čisto na mestu pač ni treba ostati, vseeno se morajo relacije daljšati - nikoli pa na račun dobrega počutja in pozitivnosti.
Ljudje tecite, kolikor vaše telo zaradi dobrega počutja zmore, naj vaše volje ne ubijejo rezultati drugih tekačev, tudi oni so nekoč bili začetniki. Realno se ocenite - bodite pošteni do sebe in svojega telesa. Koristite si, ne škodujte si.
Veliko hedonističnih tekaških kilometrov vam želim :-)
(*) Veliko hedonističnih prehojenih kilometrov vam želim :-)
(*) Hmm, kako hitro lahko pozabiš, kako si začel.