 |
| Clipart dolpotegnjen s spletnega naslova //images.clipartpanda.com/gag-clipart-LTKaM8ATa.gif |
Dan, ko se spomnimo na ljudi, ki jih ni več med nami. V fizični obliki. Obiskujemo pokopališča, kjer smo jih pospremili na poslednjo pot (v resnici so se spremenili v drugo obliko energije, ampak to je prenaporno in nevsakdanje, zato v tem trenutku ne bom o tem). Grobove krasimo z rožami in svečami. Par dni prej z njih populimo plevel, zamenjamo pesek, prenovimo/očistimo. V trgovinah mrzlično iščemo čim ugodnejšo ponudbo sveč, ki bodo gorele čim dlje in cvetličnih aranžmajev, ki bodo še dolgo časa izgledali sveže.
Ne vem no, iskreno priznam, meni osebno so te prvonovemberske aktivnosti totalna oslarija. Ali si ljudje, ki jih ni več med nami - v fizični obliki - ne zaslužijo vsakodnevnega spomina in ne le za 1. novembra?
Osebno prvega novembra čez dan ne grem na pokopališče. Grem zvečer. Štejem sveče po posameznih grobovih. Pred tremi leti sem na enem grobu naštel 52 sveč. Prvega novembra. Čez en mesec nobene več. Čez tri mesece tudi ne, itd. itd. do naslednjega prvega novembra.
Oslarija. Hm, in potem padem v točo protislovij. Če predlagam, da ne zapravljajmo denarja za sveče in rože, delujem nestrpno do gospodarstva. Do pretoka denarja. Do delovnih mest. Po drugi strani pa smetenje po pokopališčih nima nekega izgleda. In sem spet pri gospodarstvu. Imajo pa delo komunalci.
Namesto zaključka: kupujte sveče in rože, da bo gospodarstvo delovalo, da se bo denar pretakal, itak pa mrtvi tako ali tako nimajo nič od vsega skupaj. So že neka druga forma/energija, lepo od nas bi bilo le, da se - iz spoštovanja, ne iz navade - spomnimo na njih. Čim večkrat. Ne le okoli prvega novembra.