Ob rob stavki zaposlenih v javni upravi ...

Mož in žena. Poročena že približno 20 let, njegova služba dobro plačana, sicer naporna, kar precej stresna, tudi njena služba ni veliko drugačna. Velikokrat sta se zjutraj, pri zajtrku (edinem skupnem trenutku celega dne) pogovarjala, da si morata še isti večer vzeti čas zase, enostavno za en dober, sproščujoč spolni odnos. Tak, ki bo nevtraliziral vse napetosti, ki jih prinese delavnik. Vse je ostalo samo pri obljubah, vsak od njiju se je sicer vsak dan trudil, da bi prišlo do planiranega odnosa, a se je vedno pojavil kakšen parameter, ki je odnos prestavil na naslednji dan. Saj bo, sta si obljubljala. Tako je dnevu sledil dan, dnevu teden, tednu mesec, glej ga zlomka, mimogrede je mimo pol leta. Kar tako, na hitro. Spet zjutraj iz ust prihajajo obljube, da danes zvečer pa sigurno. Ehmnja, pa ni bilo nič. In, spet nekega jutra prideta do odločitve, danes pa se bo zgodilo, nič naju ne bo odvrnilo od tega. OK, delovni dan stresen, naporen, ura pokaže 17., on ugasne mobilnik, preveri še na hitro emaile, zaklene pisarno, na parkirišču sede v avto in se mirno odpelje proti domu. Žene še ni bilo doma, eh, gotovo je skočila v trgovino po kakšen prigrizek in steklenico vrhunske vinske kapljice. Stopi v kopalnico, se prepusti toplemu curku tuša, ki ga po eni strani pomiri, po drugi strani pa podžge za dogodek, ki bo sledil. Med brisanjem zasliši telefon. Stacionarca. Le kdo bi bil? Kličejo iz bolnice, ga obvestijo, da je imela žena težko prometno nesrečo, da leži s polomljenima nogama in rokama na poškodbenem oddelku. O, shit, pa ravno danes. Obleče se in odhiti v bolnišnico. Dežurna medicinska sestra ga pospremi do sobe, kjer leži kar precej poškodovana žena. Nekaj časa jo opazuje, nakar žena zastoka, on pa molči. Ona ga gleda vsa sesuta, njemu pa se obraz čedalje bolj mrači. V sobi je popolnoma tiho, le s hodnika se sliši, ko pripeljejo kakšnega pacienta na urgenco. Čisto potiho jo naposled vpraša, kako se počuti. Opisuje mu, kako se počuti, vmes vzdihuje od bolečin, nakar on čisto tiho reče: "Pizda in to si mi naredila ravno danes, danes, ko je vse dogovorjeno za stvar, ki jo planirava že pol leta. Veš kaj, me nič ne briga v kakšnem stanju si, jaz hočem tisto, kar si mi obljubila za danes". V sobi zopet nastopi tišina. In vsakič, ko gre mimo sobe dežurna sestra, se na hodnik sliši le njegov glas, ki sitnari: "Obljubila si mi za danes, jaz hočem to in pika".

Ni šlo ... izgubil sem

Trenutno ne vem, kako naj se počutim. Že kar precej časa sem se boril, poizkušal, upal, da bo bolje, pa ni bilo. Uporabljal sem različne pristope, navijal, da bi zadeva uspela, a ni šlo. Ni nas veliko, ki smo tako mislili, ki še mislimo, da bi šlo. No, kar naj mislijo, da bo šlo, jaz jih zapuščam. Spodoben hardware player je trenutno predrag, tako da ... ne grem se več VORBIS audio formata. Je MP3 precej bolj razširjen in podprt. Ne da se mi več, vsakič ko polnim MP3 player, moram najprej skonvertirat iz OGG v MP3 format. In zdaj me čaka kar precej dela, za katerega ne vem, kako bi se ga lotil. Kar sem zdigitaliziral s svojih CDjev in prekonvertiral v OGG format ... kako naj spremenim v MP3? Kar direktno iz OGG, ali ponovno s CDja v WAV, nato iz WAV v MP3 ??? Direktnga s CDja v MP3 se ne bom lotil, ker prihaja do kar precejšnjih napak. Eh, bom naredil en test, da vidim, kakšne so izgube!!!

Ehmnja, je težko uvajati nov format, če ni interesa med ljudmi. Samo, ni tako napačen ta Vorbis, a kaj, ko ni širšega supporta. Dijoooo!

Aha, samo tole še: izredno navdušen sem nad količino odprtokodnih programov. Mogoče so nekateri še malo okorni, ampak niso tako slabi, res ne! Stroške je treba zniževati, na vseh področjih. Ugasnite luč, če ni nikogar v prostoru!

OK, že imam iztočnico za naslednji blog. Uff, ko bo čas, ko bo čas ...