Kaj je novega ...

1. nordijska hoja (gorska varianta) - 2 km do tričetrt višine Žvajge (vsak dan)
2. nordijska hoja (ravninska varianta) - 10 km, Šempeter - ribnik Vrbje - Šempeter (cca. 1x tedensko)
3. splošno počutje je zaradi točk 1 in 2 izredno pozitivno
4. služba - gužva je trajala do sredine aprila, zdaj se pa bolj kot ne štuka iz dneva v dan
5. prvomajski prazniki - letos bodo nekaj posebnega, nekaj novega
6. prosti čas - ga pa skoraj ni nič več
7. kabinetu se obetajo boljši, lepši časi - idej je ogromno, zdaj je potrebno ločiti zrnje od plev in začrtati dokončen izgled
8. rože na oknih - danes jih znava postaviti na ogled, na okenske police ...

Se mi posluša ... sledeča kombinacija:

Zablujena generacija - Metulj

Drinkers, The - Mat K

Interceptor - Mental recovery

Eliminator - And you think you are holy

Nitrox ft Kreslin, Vlado - Nocoj bomo mi prižgali dan

Puppetz ft Meglič, Tomi - Naj vidijo

Krema - Misliš da ne vem

Magnifico - Madona

Štiri faze našega življenja ...

Povzetek ni na voljo. Kliknite tukaj, da si ogledate objavo.

Analogni blogi ...

Eh, trenutno (ker imam zelo malo časa biti online) pač delam bloge na dobri stari analogni način, ponavadi jih ob večerih pišem na papir s kulijem, potem pustim par dni, vmes še malce oplemenitim, nato pa "preklofam" u gajbico, da jih potem lahko berete z ekrana.

Sorry, ni časa, je prava recesija s časom, ja ja. Bo potrebno v zvezi s tem sprejeti ukrepe.

Life is fight for track in time ...

Čeprav mi ni ravno najbolj sedlo, sem (kljub mnogim zavoram v sebi) šel na praznovanje dveh RD. Na pohane pišete /piščance op.p./, slava jim, ker so jih zaklali, ubili, ker so padli za to, da smo mi lahko rekli: "Dons so bli pa okusni. Fajn so jih spohal". Eh, j*** ga, piščančki, niste imeli sreče. Oziroma, če pogledam drugače: svojo nalogo biti okusni ste 100% izpolnili, kaj hočete še več. No, in po končanem masakru nad pišeti, smo se šli "fake" Trenja. Borza mnenj, tema: vera in te stvari. "Fake" zato, ker zraven ni bilo Uroša Slaka. Ki bi nam posegel v besedo, ko bi bilo najbolj vroče oz. potrebno. V stilu: "boste povedali svoje, takoj po oglasih", kar ponavadi lansira takrat, ko je debata najbolj vroča oz. nekontrolirana. (OK, v "advance" nekaj dejstev: sem krščen, imam obhajilo in birmo, ampak j*** ga, to se je dogajalo v skladu s tedanjimi običaji in zadolžitvami staršev, kljub vsemu, ljudje niso imeli na splošno najbolj radi, da si uradno hodil v cerkev, meni se je zdelo takrat (zaradi "kao" nekakšne prepovedi) to full u +, ko sem bil ministrant (ja, tudi to sem počel, skoraj kot službeno obveznost, ja ja, dnevno, sploh pa ob velikih praznikih). In, mimogrede, sem iz prve roke spoznal tudi senčne plati cerkve, in vesel sem, če spoznam obe plati stvari. Se lažje opredelim in ustvarim svoje mnenje.) Oops, no, in na "fake" Trenjih so se na konec koncev zadeve postavile skoraj na j**** t* m****. Vsak je krčevito zastopal svoje mnenje, vsak je pričakoval, da je njegov pogled tisto ta pravo, vse ostalo je enostavno ... drek. In veliko naših zvočnih kartic je bilo minimalno na 90% glasnosti. Se je na momente zgodilo, da smo govorili kar samemu sebi, ker nas enostavno nihče ni imel volje poslušati, ampak, samo da smo bili zraven, da se nas je čulo. Enkraten občutek! In, ko so najšibkejši zarisali na očeh solze in jih brezkompromisno spustili po licih, potem smo doživeli katarzo lansiranja lastnih idej in pogledov in uspešno zaključili dan.

Vsak stori kdaj kakšno napako (OK eni nardijo sam eno, eni jih nardimo več, sploh ni važno), veliki pa smo tisti, ki jih upamo priznati (čeprav včasih težko, pa vendarle). Ko bodo vsi ljudje znali in si upali priznati svoje napake in, ko tisti ostali, tega ne bodo izkoriščali, takrat bo svet lep. In, da me ne boste opizdili za sentimentalca, še enkrat preberite prejšnji stavek. Carpe diem, in to na polno, na 100%, pa tukaj ne razmišljam o koncentraciji sadnega deleža.

Imejte se!