sreda, 18. februar 2009

Laž: DA ali NE ?

Se pravzaprav večkrat sprašujem: Ali lahko dandanašnji preživimo brez laži? Po mojem mnenju ne gre, ker če govoriš vedno in povsod popolno resnico, te okolica počasi ampak sigurno odstrani na stranski tir. No, ko sem bil majhen, pa tudi v fazi odraščanja sem rad malce po svoje priredil resnico, no, drugi so rekli, da sem se zlagal. Saj, včasih je laž prinesla kratkoročno kakšno korist, ampak dolgoročno sem vedno najebal, sem pozabil, kaj sem se zlagal in, evo, je šlo vse skup u kurac. Ni ratalo. Enostavno zaradi tega, ker je bilo preveč različnih laži in jih nisem obvladal. Ok, še ena stvar, okoli zdravja in počutja vedno rečem, da je vse vredu (to pa zaradi tega, ker ka pa kirga briga moje zdravje pa počutje, to sta stvari katerih realno stanje ne bom nikoli delil kar tako z ostalimi). Potem sem poizkusil in še poizkušam na vsako vprašanje odgovoriti po resnici. Ufff, misija nemogoče. Ajde, v privatnem življenju to še gre (brez problemov, recimo, he he), ampak, ko enkrat greš v službo, v trgovino, v gostilno, na izlet, v družbo, ufff, potem se pa vse neha. Ne gre, preprosto ne gre. Kateri delodajalec bo pa imel zaposlenega delavca, ki bo vse povedal po resnici? Primer: Laž: "Glejte, ni se dalo narediti pravočasno, je zmanjkalo elektrike in vode" proti resnici: "Joj, listek z vašim naročilom sem pozabil predati odgovorni osebi". Ali ste mogoče že kdaj naleteli na blagajničarko v trgovini, ki vam je pred skeniranjem izdelka za plačilo povedala, da tega ne kupujte pri njih, ker imajo pri konkurenci 30% nižjo maržo? Meni še ni. Ko kupujete avto, ali vam povedo za napake, ki se pojavljajo pri tipu avtomobila, ki ga kupujete? Ali ko sami kupujete oblačila in vprašate prodajalko, kaj si misli, kako cota izgleda na vas, ali ne izstreli kot iz topa: "Ja, gospa, tole vam pa tako paše kot da je za vas po naročilu sešito!". Pa v gostilni tudi vedno rečem, da je bila hrana vredu, da me pustijo pri miru, ker se mi ne ljubi deliti z njimi moje poglede na to, kakšen okus hrana lahko ima, raje doma naredim, kot je treba.
Ja, ja, saj vem, da se mora človek sam odločiti in prepričati, ampak ali nas ne bombardirajo vsak dan z lažmi, med drugim tistimi zelo debelimi: "Samo 10 minut vadbe na dan, boste po 14 dneh kot top fit atleti, sploh ni važno kaj boste vmes jedli", "Naš izdelek vam bo popolnoma spremenil življenje, in to na bolje!", "Ker ne uporabljate našega izdelka, imate pa težave v življenju" itd itd. No, se mi zdi, da nekaj revij doseže grande prodajo samo zato, ker v vsebino fuknejo eno dieto, ki "res daje rezultat" in se revija sama prodaja, ali pa še boljše, fuknejo v revijo en trač o slovenskih "zvezdah" in "celebritijih", če trača noben ne odkomentira, je itak vse res, bravo revija in je prodaja 2 mes'ca ziher u plus.
In kako se naj odločim: naj lažem ali ne?
Verba volant, scripta manent!

petek, 6. februar 2009

Levi, levinje, gladiatorji, gladiatorke

Ok, se mi je sinoči zazdelo za trenutek, da živim v starem Rimu. Gledal sem namreč Trenja, priznam, malo so me pritegnili napovedniki za tokratno oddajo. Sicer, scena je izgledala tako lepo, kulturno, umirjeno, ampak besede, ki so se valjale iz ust, mi pa niso pasale k tej sceni.
V bistvu bi bilo potrebno onadva zakonca, ki se ločujeta, dati v center kroga, ostale goste pa obleči v obleke iz starega Rima, jim streči hrano in pijačo, vmes pa spodbujati zakonca, ki bi se besedno in fizično cufala v centru kroga. Pa še kakšnega rokometnega sodnika bi dal notr, ki bi z dvignjeno roko opozarjal zakonca, da sta premalo aktivna v borbi. Aja, pa komisijo bi še dau notr, ki bi ocenjevala "umetniški" vtis.
Ej, podn se mi zdi samo to, da vsi ostali več vedo (vemo) kot onadva zakonca, ki se jima je to sranje z ločitvijo zgodilo. Sej tako je, če ljudje njunih pizdarij ne bi brali po cajtngah in gledali po TV, internetu, se jima že zdavnaj ne bi dalo več, tako pa sta postala vesela gladiatorčka, ki zabavata množico v amfiteatru Slovenija.
Panem et Circences!

četrtek, 5. februar 2009

Sreča ali nesreča ?

Jaaaa, točno, ne vem, kaj naj si mislim: sem srečen ali nesrečen, ker nisem bil ta glavni izžrebanec pri Lotku.
Ker smo že velikokrat modrovali, kako izgleda, ko te zadane kot strela z jasnega takale porcija dnarja. Se človek spremeni? Ali ostane isti?
Torej, če se ne bi spremenil, sem žalosten, ker nisem bil izžreban. Če bi se spremenil, v katero smer bi šla sprememba: na boljše ali na slabše ? OK, no, sej dnarja ne bi kr dons na jutr zapravu, samo vseeno, kako bi gledal na ostale ljudi, ki jih srečujem vsakodnevno ali redkeje? Ali bi lahko sploh še normalno komuniciral z njimi? Pa, probleme, kako bi jih reševal: bi bile vse rešitve povezane z denarjem?
Uau, mislim, da sem vseeno konec koncev srečen, ker ni ratalo, čeprav, tako globoko v podzavesti ena mala želja kljub vsemu ostaja – več sreče naslednjič!
Aja, vse čestitke personi, ki je bila izžrebana, želim ji, da bi ji ratalo ... se čim manj spremenit!

ponedeljek, 2. februar 2009

Zimske radosti

Mi je všeč zimsko obdobje, ker:
  • ko zapade sneg, bolj kot ne zjutraj vse obstoji (na cestah ...)
  • v zimskem času zjutraj redno telovadim z avtomobilom, namreč, ali mu je potrebno očistiti zamrznjena stekla ali pa je potrebno z njega sčistiti sneg
  • ko zapade sneg, se peljem v službo po očiščeni cesti čisto počasi zaradi kakšnega pred mano, ki te očiščene ceste ni opazil
  • ko zapade sneg, se s polnimi jadri razvije slovenski šport, nerganje nad vsemi, ki ne zagotovijo suhe in očiščene ceste takoj v 5ih minutah oz. najkasneje do takrat, ko gremo mi na cesto
  • v zimskem obdobju se mi vedno nabirajo medvedje obloge, sej veste, tisto okoli pasu, postajam podoben tisti maskoti od Michelina, jooooooj
  • v zimskem obdobju se vedno postaram za eno leto
Se opravičujem vsem trem, ki berejo moj blog, za dolgo odsotnost, sem imel veliko dela, premalo časa za kreativnost, no, zadnjič se mi je celo primerilo, da sem šel pogledat na lastni blog, če je kaj novega ...
Prihaja pomlad, bomo zacveteli na polno!

Skupno število ogledov strani