Eh, nekako ta prehod ni bil ravno pod kontrolo. Se je na 31.12. zgodaj popoldne začelo z enim pirom, se je nadaljevalo z deci tu, pir tam, itd. itd., pa se je naredu totalni gemišt. OK, vmes sem pripravil za večerjo škampe, je Ana rekla, da so bili tako dobri, kot še nikoli, me je zdaj na polno strah, da bo še kdaj rekla, da bi jih ponovno jedla. Takšne! Ker, sorry, nimam pojma, ampak res, brez sramu, nimam pojma, kako sem jih pripravil. Priznam, to pa ni lepo! No, potem pred koncem 08 sva šla k sosedoma, smo tam pričakali 09, smo si 2 minute prezgodaj voščili, potem še pravočasno voščili tako na pravilno, iz srca najprej svoji ljubljeni osebi, potem še ostalim. Smo se na trenutke imeli vsi zelo radi, bi v tistem trenutku tudi na asfalt zasadili gerbare. Pa bi uspevale, ne glede na podlago in vremenske pogoje. Sva po polnoči poizkusila priti na ono stran Prebolda, pa ni šlo. Ko sva prišla do konca cerkve, se mi je zdelo, da je tako tam konec sveta, tako strmo je bilo. Ej, alkohol, kako spreminjaš pogled na svet. Ob nekje pol tretji uri zjutraj smo se brez demonstracij razšli, OK, midva sva šla ta zadnja, ne glede na to, da sta bila gostitelja že skoraj v posteljah. Sicer pa, sej bi jih pokrila, zaklenila, ključ pa pod predpražnik, če bi bilo treba. Doma sem se potem zjutraj boril s tem, ali bo zadn pir pršu pogledat sekret školjko ali ne, no pa mi je uspelo prepričati ga, naj ostane na toplem, v mojem želodcu.
Aja, nisem delal ob prehodu nobenih planov, kaj bom v letu 09, ker če nimaš nekega okvirnega dolgoročnega plana, ti tudi kratkoročni ob prehodu iz leta v leto nič ne pomagajo.
Sej bo, majčkeno u minus, na polno u plus, pa gre.